Najina sopotnika Nina in Aleš sta zapustila UB (Ulan Bator), midva pa sva si vzela dan ali dva, da sva si splanirala naslednji del potovanja po Mongoliji. Oba sva namreč na vedrem seznamu (bucket listu) imela obisk ljudstva Tsaatan, ki živi s severnimi jeleni v tajgi na severu Mongolije, čisto blizu meje z Rusijo. Ker nisva vedela, ali bi se tja odpravila organizirano ali v lastni režiji, sva lastnico hostla, Undral, povprašala kakšne možnosti imava. Njena agencija tega izleta ni imela v ponudbi, zato nama je priporočila guesthouse v vasi Tsagaannuur, od koder se pot do ljudstva začne. Pomagala nama je tudi kupiti karte za avtobus do mesta Mörön in tako sva se podala na pot.
V nedeljo ob 8h zvečer sva se na postaji Dragon Bus Station vkrcala na nočni bus do Möröna. Bila sva edina turista in takoj na začetku vožnje so nam prijazno razdelili vodo, piškotke in instant kavo in na televiziji vklopili playlisto tradicionalnih mongolskih komadov, ki so se glasno vrteli pozno v noč. Videospoti so se večinoma dogajali na podežeju, pevci so se sprehajali med jurtami, pili tradicionalni čaj z mlekom, sekali drva, pasli ovce in jahali konje po širokih zelenih travnikih. Po dobre pol ure vožnje smo naredili prvi postanek in polovica avtobusa se je zapodila v obcestno restavracijo na večerjo, midva pa sva pojedla eno porcijo pašte s tuno, ki sva si jo pripravila v hostlu. 15-urna vožnja po večinoma asfaltirani cesti je bila udobna in minila hitro, saj nama je noč uspelo skoraj v celoti prespati. Okoli 10h zjutraj smo prispeli v mesto Mörön.
Najin gostitelj v guesthousu, Ogi, nama je poiskal prevoz iz Möröna do vasi Tsagannuur, ki naj bi odšel ob 4h popoldne, tako da sva imela nekaj ur časa v mestu. Najprej sva si privoščila kavo, si v stranišču umila zobe in obraz in sklenila, da si ogledava park kamnov z vklesanimi podobami jelenov iz bronaste dobe, ki so od mesta oddaljeni kakšni 20 km.
Iskanje prevoza je trajalo malo dlje, kot sva prvotno mislila. V mestu nisva našla nobenih lockerjev za najina ruzaka, tako da sva se polno natovorjena sprehajala po prašnih ulicah. Na “avtobusni postaji” (beri parkirišče s petkimi ruskimi kombiji) so za prevoz zahtevali preveč, tako da sva sklonjenih glav krenila proti najbližji kavarni. Ob cesti nama je nato ustavil eden od taksistov in s pomočjo njegovega prijatelja na telefonu, ki je govoril malo angleško, vseh najinih mongolskih fraz na wikitravel in zemljevida smo se uspeli dogovoriti za lokacijo in pogoditi za 50.000 tugrikov (približno 17 evrov).
Taksist naju je nato odpeljal do prijatelja, kjer sva se presedla v njegov avto, pridružila pa se je še njegova hčerka, skupaj smo šli na en popoldanski izlet. Pri kamnih sva si vzela nekaj časa za obvezne slike in potrebovala nekaj domišljije, da sva prepoznala obrise jelenov.
Poklical je Ogi in naju najprej malce prestrašil, saj nama ni uspel najti prevoza, kakšnih 20 minut kasnej pa je našel enega, ki je ob 1h popoldne štartal iz mesta. Na hitro sva dvignila potrebno gotovino in v trgovini kupila obvezno vodko za razkuževanje ter dva paketa soli za jelenečke.
Kot sva zdaj že navajena, čas v Mongoliji teče drugače in točnost ni njihova največja vrlina. Na pot smo krenili s približno polurno zamudo in tako kot na avtobusu iz Ulan Batorja najprej zavili v restavracijo, da so se preostali trije potniki in šoferja najedli pred naporno potjo.
Pot je namreč bila zelo naporna in neudobna. Za 270 km smo potrebovali kar 12 ur. Cest in mostov ni, samo kolovozi. In ko ti postanejo preveč razriti, se nekaj metrov stran naredijo nove kolesnice. Pot bi najlažje opisala kot 12-urno vožnjo po Veliki planini, če se doda še kakšna 2 prelaza, par močvirij in prečkanje vsaj petih rek, za finiš pa še spust kakšnih 200 m višinskih metrov skozi iglast gozd.
Natovorjeni smo bili do zob. Dva šoferja, 6 odraslih potnikov in 2 otroka. Poleg mene je bila omara, na katero smo naložili najine ruzake, prtljažnik pa do vrha zapolnjen z vso mogočo robo, od paketa sokov do nove peči. Midva sva plačala turistično ceno, 50.000 tugrikov na osebo (torej približno 17 evrov), tako da sva dobila “normalna” sedeža. Na sosednji klopi pa so se na enako prostora stiskali 3 odrasli in ena punčka, ki je celo pot sedela pri mami in očiju v naročju. Res so trdoživi te Mongolci! Ko so se vsedli, so se zazipali v en položaj in potem večinoma spali. Jaz si res nisem mogla predstavljati presedeti take poti v enem položaju. Pot te namreč premetava iz leve na desno, naprej in nazaj, vmes loviš kakšen ruzak ali paket, ki se spelje, ali pa ti iz prtljažnika prileti kakšna škatla na glavo.
Pokrajina okoli je bila paša za oči, tako da se je vsaj del poti dalo odmisliti neudobno vožnjo. Na kakšni dve uri smo naredili postanek, enkrat v majhnem naselju pri jurti Nomadic Fast Food, nekajkrat sredi ničesar za pretegnit noge in pipi stop, nekajkrat je kombi obtičal v blatu in ga je bilo treba porivati ven, vsaj enkrat smo se ustavili, da se je motor shladil in enkrat ob mraku, da smo usposobili luči.
Okoli 1h ponoči smo prispeli v vas in najin gostitelj Ogi v guesthousu Dream Taiga naju je popeljal do najine kočice. Postelja je bila pravo razkošje in dogovorili smo se, da si vzameva en dan počitka, in da se na pot odpravimo v sredo zjutraj.
Ogi je 7 let delal kot kuhar v Londonu in zjutraj nama je pripravil odličen zajtrk, kašo z ovčjim mesom in domač jogurt s kapljico vanilijeve kreme. Dogovorili smo se za 3 dneveni izlet do ljudstva: prvi dan jahanja, en dan pri družini in tretji dan pot nazaj.
Ljudstvo Tsaatan živi v tajgi vzhodno in zahodno od jezera Tsagaan Nuur. Vzhodna tajga je bližja in lažje dostopna in zato bolj popularna med turisti. Ogi nama je ravno zato predlagal, da si ogledava zahodni del, saj družine tam živijo še bolj tradicionalno. Ko nama je povedal, da je jahanja najverjetneje samo kakšno uro več, sva se odločila za ogled zahode tajge. Cena 50$ na osebo na dan se nama je zdela zmerna (vključevala je konja, vodiča, konje za prtljago, hrano in nočitev pri družini) in ponudbo sva brez kakšnega pogajanja sprejela.
Popoldne smo se odpeljali do vojaške enote v vasi. Ljudstvo živi zelo blizu Ruske meje, zato je bilo treba dobiti dovoljenje za obisk tega območja. Veliko družin je pred 2. svetovno vojno živelo v Rusiji, vendar so se iz strahu pred komunizmom preselili čez mejo v Mongolijo. Ob predhodnem telefonskem pogovoru z Ogijem je prišlo do nesporazuma, saj sva ga midva razumela, da si to dovoljenje lahko urediva v vasi. Ko pa sva prišla tja, naju je malo zaskrbljeno pogledal rekoč, da bi si to morala urediti v Mörönu, ampak naju takoj pomiril, da bomo že nekako uredili. In tako tudi smo, z Ogijevo pomočjo seveda. Plačati sva morala novih 50.000 in na navadnem listu papirja dobila na roke napisano potrdilo in žig, da sva od 2. 7. do 9. 7. lahko na tem mejnem območju.
Potem smo obiskali še eno od treh trgovin v vasi, da sva dokupila darila za družine in vodo. Kupila sva tobak, milo za pranje oblek, vžigalice ter oreščke za otroke. Kot nama je razložil Ogi, v Mongoliji nikoli ne podarijo samo ene stvari poleg tega pa je v družini vsaj 10 otrok, tako da sva količine daril primerno namnožila. Sladkarije za otroke močno odsvetujejo, in kot sva kasneje videla, jih imajo na pretek.
Ogi nama je nato ponudil tudi, da se nama (seveda ne brezplačno) pridruži na poti kot prevajalec. Tako vodič kot ljudstvo namreč ne govorijo besede angleško. Po krajšem razmisleku sva sklenila, da bo pot veliko bolj prijetna, če bova vedela, kaj se dogaja in lahko zvedela več informacij in zato ponudbo sprejela. Sedaj ko gledava nazaj, je bila to ena boljših odločitev in definitivno vredna dodatnih 22 $ na dan.
Proti večeru sva se sprehodila ob jezeru in Ogi nama je v najini sobi na peči pripravil rezance z govejim mesom in divjo spomladansko čebulo (upam da je to pravilen prevod za wild spring onion). Paša za oči in malo manj za brbončice, ampak sva kljub temu polizala krožnike, saj naju je čakal naporen dan. Ker tekoče vode v vasi ni, sva si privoščila tradicionalno vaško kopel; Tadej in Ogi sta iz jezera prinesla par veder vode. To smo nato segreli na peči, in pred spanjem sva se po najboljših močeh namočila v manjši železni banji.
