Predpriprave na naše potovanje so nas seznanile z dejstvom, da mesto Ulan Bator ni najlepše mesto in da se ga splača zapustiti, kar se da hitro. Vendar prestolnica je prestolnica, in ne bi se spodobilo zapustiti države brez obiska glavnega mesta. Poleg tega pa se je mestu skoraj nemogoče izogniti, saj vse prometne povezave v Mongoliji pripeljejo ali odpeljejo iz glavnega mesta.
Krasi ga še ena negativna lastnost, in sicer najbolj onesnaženo glavno mesto na svetu (ja, to lovorika ne pripada Pekingu). Poleti je sicer onesnaženosti manj, pozimi pa je baje precej neznosno, saj se veliko gospodinjstev še vedno ogreva na les. Ko smo se vozili okoli mesta, smo znotraj naselij opazili kar tri termo elektrarne, ki skrbijo, da pljuča dobijo svojo dozo strupa.
Krajinsko planiranje jim žal ne gre. Mesto gradi mešanica jurt in lesenih barak, starih blokov in nekaj modernih stolpnic. Jutre postavijo tudi na strehe, videli pa smo tudi jurto okoli katere so začeli graditi hišo. In ko sva se sprehajala po mestu bi celotno podobo najlažje opisala z izrazom kriza identitete. Na jugu ga obdajajo travnati dvatisočaki, saj mesto leži na nadmorski višini 1350 m. V južnem predelu so naseljeni večinoma bogatejši ljudje, saj je kvaliteta zraka zaradi bližine hribov boljša.
V mestu uradno živi skoraj 1.5 milijona ljudi, kar predstavlja skoraj polovico celotne populacije. Mongolija je sicer najbolj redko poseljena država na svetu. Na obnočju večjem od Nemšije, Francije in Španije živi 3 milione ljudi. Gostota prebivalstva je 1.9 prebivalcev na kvadratni kilometer (v Sloveniji statistika kaže 102). Dolga zima v prestolnico pripelje tudi družine, ki drugače živijo nomadsko življenje. Več kot očitno mesto ni bilo narejeno za toliko ljudi, ostala mesta so premajhna, da bi bila zanimiva. Drugo največje mesto v Mongoliji ima manj kot 100,000 ljudi.
Po mestu smo se premikali peš in pa s taksiji – le iztegneš roko in nekdo ti bo ustavil. Mogoče bo taksist, mogoče podjetni lokalec, cenovno ni razlike. Za kilometer sva odštela približno 1500 tugrikov (približno 50 centov).
Kljub vsemu zgoraj napisanemu sva v mestu preživela kar nekaj časa. Dan ali dva turistično, dan ali dva pred in po obisku ljudstva Tsaatan in tudi za obisk festivala Naadam.
Kaj sva si ogledala?
Sredi mesta se pred parlamentom in kipom Džingiskana razprostira mogočen Sükhbaatar trg. Ime je dobila po revolucionarju, ki je razglasil neodvisnost Mongolije od Kitajcev.
V bližini se nahaja narodni muzej, ki je posvečen večinoma mogočnemu mongolskemu imperiju. Eno nadstropje je namenjeno bogati razstavi tradicionalnih noš iz različnih regij države in obdobij. Impresivno. Dotakne se tudi modernejše zgodovine, obdobja komunizma ter prehoda v demokracijo.
Choijin Lama Temple Museum, budistični samostan, ki je preživel obdobje komunizma. Samostan dandanes ne služi več svojemu prvotnemu namenu in je le še muzej. Budizem je v Mongolijo prišel iz Tibeta in se hitro razširil po stepah. Je večinska vera v državi, v bolj oddaljenih delih pa je še vedno močno prisoten šamanizem. Veliko ljudi pa vrjame v mešanico obeh religij.
Na južni strani mesta so Rusi zgradili spomenik borcem imenovan Zaisan Memorial. Betonska konstrukcija s pisanimi mozaiki je lep spomenik vreden obiska, hrib pa ponudi lep razgled nad mestom.
State Department Store je prva mongolska veleblagovnica (neke vrste mongolska Nama). V petih nadstropjih je po vsebinskih sklopih mogoče najti oblačila, glasbila, obutev, tehniko, spominke in v prvem nadstropju seveda opremo za kampiranje. Mongolci namreč ne morejo iz svoje nomadske kože. Tudi “mestni ljudje” ob koščku zelenja in po možnosti še ob reki takoj postavijo šotor in zakurijo žar.
Black Market je velika odprta tržnica, kjer je baje mogoče kupiti prav vse (razen ljudi!!, je v svoji šali povedal naš vodič). Tja sva se odpravila bolj iz firbca, ker resnično nisva potrebovala ničesar. Med stojnicami sva se sprehodila gor in dol in sklenila, da je res mogoče kupiti marsikaj od kamp opreme, koles, kuhinjske opreme do seveda oblek in čevljev. Verjetno sploh nisva videla vsega, ampak dovolj, da sva si na koncu privoščila eno pivo.
Mongolski žar (Mongolian BBQ): Skupno potovanje z Nino in Alešem smo sklenili s “tradicionalno mongolsko večerjo”. V samopostrežnem baru smo si nabrali sestavine od mesa do zelenjave ter si namešali svoje omakice. Te so potem na velikanskem okroglem žaru kuharji popekli vsakemu posebaj in servirali skupaj z rižem. Kot smo kasneje prebrali na wikipediji, je tovrsten žar kitajska pogruntavščina, ki jo je zasnoval eden bolj znanih kitajskih kuharjev, ki se je iz rodne države izselil v Tajvan. Zaradi takratne politične situacije pa je jed namesto pekinški raje poimenoval mongolski žar. To informacijo sva kasneje preverila pri najinem gostitelju Ogiju (ki naju je odpeljal na ogled jelenčkov) in ona nama je zatrdil nasprotno, da je jed originalno mongolska, saj so si bojevniki včasih meso pripravljali v svojih ščitih. Še enkrat več nasprotujoči si podatki v tej Mongoliji.
Ogledali smo si tudi enourno predstavo tradicionalne glasbe in plesa in seveda grlatega petja. Slikanje je bilo žal prepovedano, in ker je bila dvorana precej majhna, si nismo upali narediti nobene slike naskrivaj. Zelo dobra predstava, ki si jo je bilo definitivno vredno ogledati, saj je lepo povzela vse, kar sva v nadaljnih tednih videvala po celotni Mongoliji.