Reka Kinabatangan je še ena od priljubljanih destinacij na severnem Borneu. Izsekavanje deževnega pragozda so v pasu ob reki delno uspeli zaustaviti. V ta obrečni pas se je tako zateklo veliko divjih živali, zato je skoraj zagotovljeno, da se bo na izletu dalo videti opice, krokodile in če bo sreča orangutane in slone. Izleti ob reki so še toliko bolj populareni, saj se za opazovanje živali ni potrebno odprviti na več dnevni treking po džungli, ampak jih je možno opazovati sede iz čolnov.
Iz najbližnjega mesta Sandakan je organiziranih veliko vodenih tur, vse od dnevnih izletov do več dnevnih safarijev. Midva sva se tja odpravila v lastni režiji, saj sva zaradi preteklih slabih izkušenj sklenila, da se bova vodenim turam izogibala, če se bo le dalo. Kot vedno sem pri planiranju v googlu pogledala, če obstajajo kakšni predlogi za “Kinabatangan on a budget” in našla lušten članek, ki je korak za korakom opisal izlet. Na bookingu sem našla priporočeno prenočišče Sukay Lodge in ga rezervirala. Ker do reke ni urejenega javnega prevoza, se večina popotniki obrne na znanega Mr Choya, ki vsak dan opravi vožnjo iz vasi Sukau v Sandakan in nazaj. Prevaža tako domačine kot popotnike in je zaradi velikega povpraševanja sedaj zaposlil še svojega bratranca, ki mu občasno pomaga s prevozi.
Pred odhodom sem še enkrat malo bolj podrobno prebrala komentarje najinega prenočišča in njimi našla nekaj zelo slabih, med katerimi je bil tudi sočen opis Slovenke, ki je prenočišče totalno skritizirala, saj naj bi bilo zanemarjeno, polno ščurkov, mravelj in podgan. Po tem me je celo pot samo stiskalo, v kaj se podajava in zakaj nisem že takoj na bookingu pregledala najnovejše komentarje (prebrala sem le tiste z najboljšimi ocenami, ki mi jih je ponudila aplikacija). Tadej me je miril, da bo že, meni pa se je želodec že vnaprej obračal ob misli na opisane razmere.
Kot dogovorjeno naju je Mr Choy ob 10h pobral pred hostlom in čakala nas je nekaj urna vožnja do vasi . Pot je bila precej dolgočasna – palmovi nasadi kamor je segel pogled. Nisva se mogla načuditi razsežnostim plantaž, ki jim kar ni in ni bilo konca. Malezija je druga največja pridelovalka palmovega olja (na prvem mestu je sosednja Indonezija). Sadeži palmovcev (take rdeče jagodke) se v večini uporabljajo za pridelavo palmovega olja, ki se uporablja v ogromno produktih, od nutele, margarin, čokolad, šamponov in detergentoh. Pred prihodom sem si predstavljala, da nas bo pot peljala skozi bolj džunglast predel, pa ni bilo tako, saj so nas nasadi obdajalo skoraj čisto do naše vasi.
Mr Choy naju je odložil na dvorišču in spoznala sva najinega prijaznega lastnika. Za razliko od večjih turističnih kompleksov sva midva živela pri družini, ki ima kakšnih 6 hišk in sama organizira oglede po reki. Lastnik (pozabila sem njegovo ime) nama je predstavil možne kombinacije nočitev in izletov in odločila sva se za 3 nočitve s hrano in 4 izlete z ladijco. Zelo počasi sva se odpravila tudi do najine hiške in na srečo ni bilo tako slabo, kot sem pričakovala. Kljub temu se je moraj Tadeja vsakič sprehoditi do bungalova par metrov pred mano, da je spodil morebitne vsiljivce v sobi. Te bi res bile potrebne prenove, ampak za par noči se je dalo potrpet. To je bil tudi eden tistih trenutkov, ko sem bila neizmerno srečna, da sva imela s seboj svoje spalke, tako da sva zvečer vedla, v kaj leževa.
Najin bungalov 
sobica 
in kopalnica
Prvi izlet smo naredili okoli 5. ure popoldne in ker sva bila edina obiskovalca, sva imela ladijco zase. In kakšen izlet smo imeli. V dobri uri in pol smo videli vse živali, ki jih “obljubljajo” na takšnem izletu. Najprej so nas zabavale opice (domačini jih imenujejo jungle mafia), potem smo našli majhnega krokodila in kmalu zatem še eno velikansko mrcino. Ko je vodič začel vriskati od veselja, sva vedela, da takih ne vidijo vsak dan. Tako na oko bi rekla, da je bil velik okoli 3 metre. In potem je sledila zvezda popoldneva. V blatu ob reki smo lahko opazovali slona, ki se je kopal. Ti sloni so ene najmanjših vrst (po angleško se jim reče pygmy elephant). Kot da to ni bilo dovolj smo na drugi strani reke zagledali še orangutana, ki se je v daljavi zibal v krošnji drevesa. Na koncu smo videli še tipične opice rilčarje (proboscis monkey oziroma Dutch monkey, kot jih kličejo domačini). Ker je bil to najin prvi izlet sva mislila, da bodo vsi tako pestri, ampak v naslednjih dneh se je izkazalo, da smo imeli res izjemno srečo.
Po večerji smo imeli na sporedu nočni izlet po reki. Vodič je imel s seboj mega močno luč s katero je po krošnjah iskal nočne ptičke in po gladini iskal krokodile. Naslednje jutro smo se ob 7h odpravili na nov izlet. Tokrat smo zavili v drugo smer in se odpeljali po ozkem kanalu do manjšega jezera. Kanal z bujnim rastjem je bil spektakularen in s Tadejem sva ves čas gledala, kje se bo priplazila kakšna kača. Pa se ni, videli smo spet ogromno mafijskih opic in ptic.
Po napornem jutru sva malo počila v visečih mrežah in opazovala domače, kako so obirali sadeže manga. Okoli poldneva sva se odpravila na sprehod po vasi in najin plan je bil, da narediva sprehod tudi po pragozdu, čeprav naju je lastnik opozoril, da naj bova previdna, saj so v zadnjih dneh videli slone v vasi in da znajo biti napadalni. Ampak vročina je bila prehuda za naju, tako da sva prišla samo do konca vasi, spila vsak en sok v restavraciji in potem krenila nazaj. Za zadnji izlet sva imela v planu še en popoldanski safari. Toda popoldne se je odprlo nebo in več ur je lilo kot iz škafa. Izlet smo tako prestavili na naslednje jutro. Še en lep izlet po jutranjih meglicah, opice in ptice na vseh straneh in kot bi mignil je bilo najinega izleta v džunglo konec.
Jutranju počitek 
Pogled iz viseče mreže 
Popoldanske plohe
Z Mr Choyem smo se že prvi dan dogovorili, da naju bo odpelje do glavne ceste, kjer ustavi avtobus proti Semporni. Rezerviral nama je karte za avtobus in njegov bratranec naju je po zajtrku pobral in odpeljal do postajališča.
Drugi del najinega National Geographics tedna je bil vse kar sva si predstavljala in še več. Ko takole potegnem pod črto se izlet v lastni režiji morda finančno ni najbolj splačal, sva na koncu prišparala res nekaj drobiža. Poleg tega sva kmalu ugotovila, da mogoče šparati pri nočitvah v divjini ni najbolj pametno – za nekaj dolarjev več bi lahko spala v veliko lepših sobah. Ampak izkušnja je bila unikatna, domačini in najin vodič neizmerno prijazni in na ladji sva bila razen zadnjega dne sama, tako da so oglede prilagajali samo nama. To pa na koncu tudi veliko šteje.