Otok Sipadan je redno uvrščen na seznam najboljših potapljaških lokacij na svetu. Otoček leži med Malezijo in Indonezijo. Dviga se iz okoli 600 metrov globokega morskega dna in v svoje koralne grebene privabi ogromno tropskih rib, najbolj znan pa je predvsem po jatah barakud, ki občasno pripravijo poseben spektakel, ko zaplavajo v obliki tornada. Ker sva oba potapljača, naju je takoj pritegnila ideja, da bi se seveda odpravila tja. Otok Sipadan so pred leti zaprli za turiste, ki so pred tem lahko v turističnih kompleksih tudi prespali. S tem so želeli ohraniti biotsko raznovrstnost, ki se je v nekaj letih očitno začela krhati. Potapljanje pa je še vedno mogoče, ampak je število potapljačev dnevno omejeno in vsak potapljaški center ima na razpolago le nekaj dovoljenj, ta pa so seveda primerno draga. Nekje sem zasledila, da naj bi se leto ali dve nazaj cene dovolilnic povečale za 200 %. Obisk otoka je možen z mesta Semporna ali pa iz bližnjih otokov, eden od teh je Mabul, kjer sva na koncu pristala tudi midva. 

Potapljaški center Uncle Chang’s je bil edini (vsaj po najinih raziskavah), ki je omogočal zakup posameznih potapljaških dni in ne že vnaprej pripravljenih paketov in bil zato najcenejša opcija. Kljub temu sva za 6 potopov, en dan na otoku Mabul in en dan na Sipadanu odštela kar 250 EUR na osebo. Rezervacijo sva opravila kar preko Faceboka s francosko inštruktorico, kar je bilo zelo enostavno in efektivno. Da sva vsaj malo prišparala pa sva se prvič na potovanju odločila, da bova spala v ločenih sobah, saj so bile skupinske sobe ločene po spolih. 

No, seveda sva se kljub začetnim dvomom odločila, da to ne bo najcenejši izlet, ampak da bi kljub temu videla, kaj ponuja tako opevana lokacija. In čakal naju je tretji, podvodni del National Geogaphic tedna, kot si ga tudi približno nisva predstavljala. 

Iz vasi Sukau ob reki Kinabatangan naju je odpeljal bratranec Mr Choya in naju odložil na križišču z glavno cesto, ki povezuje Sandakan in Semporno. Tam sva skupaj s še dvema paroma počakali avtobus, ki nas je pobral na križišču odpeljal do mesta Semporna. Takoj po izstopu nas je pričakal grozen vonj po umazaniji, obkrožili so nas bosi otroci in nič kaj sramežljivo začeli fehtariti za denar. Semporna se je izkazala za obvezno zlo, ki ga moraš prestati, če želiš obiskati potapljaški “raj”. Mesto res ni prijetno za večino čutil, od vida, sluha in predvsem vonja. Po morju plavajo zaplate plastike, ceste so razrite in tudi polne smeti, domačini zelo vsiljivi in ne pretirano prijazni. Zaradi vsega naštetega se tam nisva počutila nič kaj dobro in se po mestu sprehodila le toliko, kot je bilo najmanj potrebno, da sva našla okvir za podvodno ohišje za gopro, nekaj za pojest in bankomat. 

• 

• 

• 

Tudi obisk tega je bil zelo nenavadna izkušnja, saj je v vrsti pred nama stal gospod, ki je najprej spustil gospo pred nama in se potem postavil zraven njenega bankomata in prav nič neočitno gledal v tipkovnico. Najprej sva mislila, da sta z gospo na bankomat prišla skupaj, potem pa spustil naprej še naju in se naslonil na steno ter ves čas gledal v najino smer. Ker je vse delovalo preveč sumljivo, sem se postavila za Tadeja, ki je dvigoval gotovino, in ves čas opazovala nepridiprava. Ta je potem izstopil iz banke in tam počakal toliko, da sva midva odšla, potem pa spet vstopil in nadaljeval s svojim poslom. Zaradi suma, da bankomat beleži PIN kode, jo je Tadej takoj po dvigu zamenjal in na srečo nisva imela nobenih težav, občutek pa je bil res neprijeten.

V mestu sva na srečo preživela le en dan na poti do potapljanja in nekaj ur na poti nazaj. Naslednje jutro smo se iz potapljaškega centra z ladjico odpeljali do kakšno uro oddaljenega Mabula. Potapljaški center in sobe so bili preprosti, ampak osebje in vzdušje zelo prijetno in domače. Prvi dan sva opravila tri potope okoli otoka. Na prvem sva osvežila osnove potapljanja, saj se oba nisva potapljala več kot šest mesecev. In že tam sva videla največjo želvo, za katero sva na začetku mislila, da je del čolna in je nekaj trenutkov sploh nisva opazila. Druga dva potopa sta bila simpatična, gledali smo polže in “mikro”podvodno življenje. 

Drugi potapljaški dan smo začeli zgodaj, da bi čim prej prišli do otoka Sipadan. Precejšen del otoka nadzoruje vojska in je zaprt za obiske. Otok leži na zelo kritičnem območju med Malezijo, Indonezijo in Filipini in je bil v preteklosti tudi žrtev terorističnega napada. Le del otoka je odprt za turiste, kjer se je potrebno registrirati in med potopi smo si tam privoščili tudi kosilo. Že prvi potop nam je pokazal, zakaj se splača priti sem. Želv smo videli toliko, da smo jih nehali šteti, tudi morski psi (taki mali, ki so se nas bali bolj kot mi njih) so nas vsake toliko časa preletavali, rib na koralnih grebenih pa toliko, kot jih nisva videla še nikoli. In kakovost potopov se samo še stopnjevala. Drugi potop nam je prinesel velikansko jato napoleonk, ki so plavale v koralni plitvini, potem pa nas je preplavala še velika jata barakud, ki nam je nakazala, kako bi se lahko zvila v tornado, vendar tega na žalost nismo videli. Veseli in nasmejani smo po kosilu izpluli iz zaliva, ko so nam iz sosednje ladje zavpili, da so videli kitovca (whale sharka). Odhiteli smo na drugo stran otoka in v naglici poskakali v vodo. Le nekaj minut po tem nas je v vsej svoji veličini preplaval ta lepotec, ki naj bi sicer bil še med manjšimi, vendar nam je bilo vseeno. Zaradi toka žal nismo mogli zaplavati za njim in smo samo zrli v njegov rep, ko je odplaval v modrino. Z regulatorji v ustih smo se vsi samo smejali in en drugega trepljali, če se je to res ravno zgodilo. Ko smo prišli nazaj na ladjo pa smo to navdušenje postalo tudi glasno. 

Večer smo preživeli v odlični družbi klape potapljačev in se odpravili tudi v notranjost otoka. Po ozkih ulicah in iz desk zgrajenih pomolčkov smo se sprehajali med naselji domačinov, ki jih imenujej tudi “morski cigani” (sea gypsies). Živijo v kolibah zgrajenih na kolih v plitvih zalivih in se preživljajo z ribolovom. Vsako popoldne so se vozili okoli otoka in prodajali svež ulov. Naslednje jutro pa sva se odpeljala nazaj v mesto Semporna od tam pa na letališče Tawau in odletela proti Kuala Lumpurju. Po poti sva žalostno opazovali zaplate plastike, ki so se nam nekajkrat zapletle v motor. Otok pa sva zapustila z manjšim cmokom v grlu, saj sem šele zjutraj ugotovila, da so mi iz ruzaka v sobi ukradli nekaj gotovine. To so izpeljali zelo spretno, saj so vzeli le velike bankovce in mi v denarnici pustili toliko denarja, da sva zvečer še plačala za pivo. Zato sem šele z zamikom ugotovila, da mi manjka okoli 50 evrov, ki jih je verjetno izmaknil kakšen od domačinov. Na srečo je bila le gotovina in ne kartice ali dokumenti, tako da je to bila še ena nova šola za naprej in žal ne tako dobro oddano mnenje na TripAdvisorju. Kljub vsemu sva bila s potapljaškim izletom več kot zadovoljna, nekaj prijetnih potapljačev, ki sva jih spoznala tam pa še zdaj zelo rada spremljava preko družabnih omrežij in upava, da se bomo še kdaj srečali, pod vodo ali nad njo. 

• 

• 

• 

• 

•