Sandakan, naj se National Geographics teden začne

na dan

Iz Kote Kinabalu sva se odpravila na vzhodno stran otoka Borneo, v mesto Sandakan. Namesto 9 ur na avtobusu sva raje odštela 10 dolarjev več in v manj kot eni uri z AirAsia odletela na Sandakansko letališče. Po več kot mesecu dni na enem mestu, sva kar malo pozabila, kako je potovati in skoraj zamudila letalo. Potem pa še malo zbolejo tavala po letališču in iskala notranje lete. Kot da bi bila prvič na letališču, jao.

Ponovno na poti

Letališče je bilo kar oddaljeno od mesta, ampak Grab (malezijska verzija Ubra) naju je za nekaj evrov pripeljal do hostla v središču mesta. Na recepciji so bili izjemno prijazni, sobe pa osnovne, ampak lepe in čiste. Ker sva imela še celo popoldne časa, sva se odpravila raziskovat mesto.

Bomba! Iz ruzaka sem očitno zvlekla vse kar se je dalo

Za vogalom sva si v pekarni kupila nekaj prigrizkov in si naročila nov grab, ki naju je odpeljal do nekaj kilometrov oddaljenega kitajskega budističnega templja. Tja sva se najprej želela odpravit peš, pa nama je lastnik hostla močno odsvetoval, saj naj bi bilo na enem predelu veliko pocestnih psov. Gospoda voznika naju je počakal, da sva si ogledala tempelj, in naju odpeljal nazaj do mesta.

Na recepciji sva dobila tudi zemljevid mesta, in se sprehodila po predlagani “turistični” ruti. Mesto je izjemno fotogenično. Stari bloki iz katerih rastejo rastline in mahovi, barvaste fasade, morje na eni strani in bujno zelenje na drugi. Ni ravno najbolj čisto, vendar v spominu sem imela veliko slabše razmere. Ko sem mesto obiskala pred šestimi leti se namreč spomnim, da je bilo to najblolj umazano mesto na celotni poti. Ulice so pravi raj za podgane, saj iz restavracij ostanke mečejo kar v odtočne jarke ob cesti. Ampak za razliko od obiska pred leti, sva tokrat videla samo kakšno podgano ali dve, in še to iz daljave.

Večino otoka Borneo je včasih prekrival deževni pragozd, ki je bil v velikem obsegu izsekan in življenski prostor divjih živali se je zato drastično skrčil. V deževnih gozdovih Bornea prebiva tudi gozdni človek, orang-utan, in drugi dan je bil namenjen obisku Sepiloka, kjer so postavili rehabilitacijski center za poškodovane in osirotele orangutane. Zavetišče si je najbolje ogledati v času hranjenja, ko na glavno platformo prinesejo sveže sadje in zelenjavo. Orangutani se po vrveh, ki so speljane proti platforne, počasi prizibajo in se najedo dobrot. Turisti pa se gužvamo na platformi v upanju, da ujamemo čim boljšo fotko.

Zjutraj sva se odpravila na avtobusno postajo, kjer naj bi našla avtobus do Sepiloka. Domačini so na postaju takoj zapazili turiste (naju in Nizozemski par) in nam začeli mahati, da moramo od postaje še naprej. Mi smo jih ubogali, ampak na drugi avtobusni spet nismo našli prave številke. Tadej je hitro preveril še Grab in cena za prevoz je bila ista kot avtobus za 4, tako da sploh nismo razmišljali in si ga takoj naročili.

Dopoldne smo si ogledali center z orangutani, potem pa se sprehodili čez cesto, kjer so postavili še center za malezijske sončne medvede (Borneo Sun Bear). Sončni medvedi so najmanjša vrsta medvedov. Živijo v tropskih gozdovih in lahko plezajo na visoke krošnje dreves. Njihov žolč se uporablja v tradicionalni kitajski medicini in poleg krčenja habitata jih ogrožajo tudi divjo lovci, ki jih ilegalno prodajajo v medvedje farme v Vietnam in sosednje države. Medvedi so najbolj aktivni zgodaj zjutraj. Mi smo se tam pojavili zgodaj popoldne, ko so (tako kot mi) predvsem iskali senco pred žgočim soncem.

Za konec popoldneva pa smo se odpravili še v Rainforest Discovery Center, kjer nismo videli nič bolj divjega od nekaj barvitih ptičkov. Nazaj v Sandakanu smo si privoščili odlično večerjo na promenadi. Tadejevi najljubši ocvrti kalamari so bili zvezda večerje.

Zala the navigator

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja