V sredo dopoldne smo imeli predviden zgoden odhod. Ampak tako kot vedno v Mongoliji se stvari ne zgodijo takrat, ko se dogovoriš. Ob 7h nama je Ogi namreč sporočil, da je vodiču eden od konjev pobegnil, in da bomo zato štartali kakšno uro kasneje. Upala sva samo, da ni pobegnil eden od najinih konj. Okoli 8.30 smo se z avtom odpeljali do hiše našega vodiča, Njeme (klicali so ga tudi Mame ali pa Dalaj). Kot je običaj v Mongoliji, so nas najprej povabili v hišo na čaj z mlekom in ponudili domačo smetano s kruhom. Njami, njami. In še nekaj kalorij za dolgo ježo pred nami.
Ruzake smo zapakirali v dve veliki platneni vreči in se z avtom odpeljali še kakšne pol ure naprej, do kamor je bilo možno z avtom, da smo si prihranili kakšno uro jahanja (z najino hitrostjo seveda, vodič je bil pri nas 15 minut za nami).
Malo prestrašena in predvsem navdušena nad novo izkušnjo sva se povzpela na najina konja. Najprej kakšno uro jahanja po dolini. Kljub temu da nisva bila izkušena jahača, so naju kar lepo gnali v kas in galop. Vsak smo se po svoje drli ču-ču, da smo spodbujali konje v hitrejši tek. Tadeja je konj enkrat malo presenetil in je zato pristal na tleh. Na srečo nič hujšega; malo boleč bok in rama ter prašen ruzak. Kmalu zatem smo srečali tudi vojaško patruljo in ji pokazali najin pildek. Očitno je to zadostovalo, saj so pokimali in nam zaželeli srečno pot. Zapadlo je tudi nekaj kapelj dežja, ampak na srečo kmalu ponehalo.
Pot smo nadaljevali navzgor po iglasti tajgi polni belih rož in ves čas sem si predstavljala, kako se bo izza katerega od dreves prikazal kak jelenček. Nekaj potokov, močvirij, veliko vej v obraz ter pregovarjanja s konji, ki so se ves čas želeli drgniti ob drevesa, in dosegli smo gozdno mejo. Mimo ledenika naprej navzgor. Ob enem izmed potokov smo si privoščili počitek, raztegnili noge in pojedli mesne ter krompirjeve khushoorje (tradicionalno mongolsko jed, ocvrtek z različnimi polnili), ki jih je Ogi pripravil za na pot.
Nad nami so se začeli zgrinjati temni oblaki in ni kazalo dobro. Ko smo se začeli vzpenjati proti najvišjemu prelazu (okoli 2600 m), je namreč začelo deževati. Malo je bilo tudi toče predvsem pa mrzel veter, ki nas je rezal v roke. Zazdelo se je, kot da je naš vodič šele v mrazu zares zaživel, saj si je začel peti in mrmrati pesmi. V dežju smo jahali kakšno uro, in ko smo se začeli spuščati proti dolini, se je začelo počasi jasniti. Ko sva v dolini zagledala prve tipije, so se nama narisali veliki nasmeški na obraz. Razgledi so bili čudoviti, mrzlega vetra in dežja ni bilo več in končno sva začela čutiti prste na rokah. Tadej se je malo pogovoril s svojim konjem, jaz pa si začela mrmrati pesem Ti ne poznaš konjev 🙂 Še čez en manjši prelaz in pred nami se je narisala dolga dolina in na vsak kilometer nova skupina tipijev. Ko sva končno zagledala, da je vodič skočil iz konja in ga privezal sva bila srečna in predvsem olajšana, da je jahanja konec. Okoli 8 ur na konju je bilo za najini ritki in noge kar pošten zalogaj in zelo sem bila hvaležna kolesarskih hlačam, ki sem si jih oblekla pod dolge, saj so mi lepo oblažile marsikateri trd pristanek na sedlo.
Spoznala sva našo jelenjo družino. V taboru so imeli postavljenih šest tipijev, tri za družine in tri dodate za turiste, ki so jih imenovali hotel. Povabili so nas v glaven tipi in ob topli peči smo si posušili premočene obleke ter spili par skodelic toplega čaja. Ko smo se pošteno posušili, so nas obvestili, da se jeleni vračajo iz paše in da potrebujejo pomoč. Pomembno je bilo namreč, da smo čredo ujeli v ograjen prostor in jih nato privezali ob količke, kjer so prenočili.
Večer smo preživeli ob čaju in piškotih, pogovoru o njihovih navadah in igranju odbojke. Vest, da so pri hiši obiski, se je hitro razvedela po dolini, saj so na obisk kmalu prišli tudi sosedje in prinesli nekaj spominkov. Seveda so prijahali na jelenčkih. Ogi je za večerjo pripravil govejo juho z rezanci, krompirjem in korenjem na mongolski način, družina pa nas je pitala z riževimi khushoorji. Odšli smo na obisk še k zgornji družini, ki je imela 3 mesece starega dojenčka. Napojena s čajem in utrujena od poti sva omagala v posteljo. Še dobro, da smo dobili dodatne odeje, saj je bila noč na približno 2200 m mrzla in najine poletne spalne vreče definitivno ne bi zadostovale, saj je bila ponoči temperatura blizu 0.
Ponoči je za povrh začelo še deževati. Dež in močen veter sta prevrnila dimnik peči v našem tipiju. Ta je le za par centimetrov zgrešila mojo posteljo. Vsi preveč utrujeni, da bi se obremenjevali s tem, smo odprli eno učko in sklenili, da se bomo s tem ukvarjali, ko se zdani. Zjutraj sva zaradi dežja malo potegnila spanje in zamudila molžo jelenov. Te namreč začnejo molsti okoli 5h zjutraj, ko so še mirni in preden se odpravijo na pašo. Okoli 7h jih moški odpeljejo na pašo po dolini in dan v kampu do večera poteka zelo umirjeno. Po zajtrku sva se podala na bližnji hrib in dobila čudovit razgled na vso dolino in vse sosednje družine.
V našem kampu je bil ta dan poseben dan. Najavil se jim je namreč obisk znanega mongolskega pevca, in ker družina že skoraj mesec dni ni jedla mesa, so zaklali 4 ovce. Jelenje družine so za razliko od drugih mongolskih družin znane po tem, da ne pojedo tako veliko mesa. Ta dogodek je bil zato zelo velik. Običajno jedo samo enkrat na dan, in sicer večerjo. Porabili so čisto vse dele ovce in bili tako učinkoviti, da nekaj minut pot tem, ko so končali, ni bilo več nobene sledi. Popoldne so skuhali juho iz prebavil, ostalo meso pa so obesili in posušili. Povabili so naju na gurmansko pojedino in poskusila sva kar nekaj ovčjih delov, ki običajno niso na najinem meniju. Še dobro, da sva zraven dobila skodelico čaja, da je šel kakšen del lažje po grlu. Juha (imenovali so jo blood soup) pa je bila odlična. Slavnega pevca, znanega po tem, da spije kozarček vodke ali dva preveč, pa na koncu ni bilo na obisk.
Tadej se je z vodičem pomeril v vrestlingu in popoldne sva preživela ob opazovanju družine, cepljenju drv in pitju čaja. Ogi je za večerjo pripravil jušno osnovo in jo pustil v našem tipiju. Psi so se ves čas prebrisano smukali okoli, in kljub temu da smo zaprli vrata (beri blago od tipija podloženo z deblom), so našli neko odprtino. Ko smo se vrnili, smo nazaj našli prazno posodo. Pojedli so tudi salamo za zajtrk. Pošteno smo se nasmejali svoji amaterskosti in se na večerjo odpravili kar v sosednji šotor. Ta družina ima 4 otroke stare 7, 3 in 1 leto ter 3 mesece. Triletnik je bil bolan z vročino in Tadej jim je ponudil najina zdravila (lekadol in aspirin), ki so jih z veseljem sprejeli. Spat sva se odpravila prej, da ne bi spet zamudila jutranje molže in tudi zato, ker nas je čakal naporen dan ježe nazaj v vas.
Okoli 6h zjutraj sva pomolila svoja premražena nosova ven iz tipija in zagledala žene naših treh družin vsako klečečo pri svojem jelenčku. Jelenje mleko naj bi bilo eno najgostejših in molža ene jelenčice pridela okoli 60 g mleka. Tudi sama se preizkusila in bila ponosna na 5 kapljic, ki sem jih uspela spraviti ven. Skoraj je bil čas za odhod, poslovila sva se od družine, se poslikala in sedla nazaj na konje. Ko smo bili že na konjih, sva videla malega triletnika, ki je tekel iz šotora in Ogi nama je povedal, da so zdravila prijela in je vročina popustila.
Sledila je pot nazaj. Ker sva vedela, kaj točno je pred nama, je minila veliko hitreje. Konji namenjeni turistom so starejši in ne največji ljubitelji skalnatega terena. Tadejev konj je še vedno celo pot ubiral neke čudne poti in si zato prislužil ime Mr. Shortcut. Vreme je bilo čudovito in nobenega sledu ni bilo o dežju. Na bolj strmih in skalnatih delih smo mogli sestopiti s konjev, saj je bila pot navzdol prenevarna. Ustavili smo se tudi ob ledeniku. Pot po tajgi je bila veliko bolj blatna kot dva dni prej, saj je naš prvi dan močno deževalo. Namnožile so se tudi muhe in postanek za kosilo smo naredili ob enem izmed potokov, kjer je mrgolelo muh. Tadej se je začel igrati igrico koliko muh lahko ulovi na en mah in ujel je več kot dve. V gozdnem delu smo srečali tudi dve jelenji družini. Najprej ženo prvaka jelenjih družin, ki se je vračala iz mesta – prvak postaneš tako, da zmagaš na dirki z jeleni – in potem še celo družino, ki se je selila. Na jelenih so imeli naloženo vse, od peči do antene. Zadnji ravninski del je bil že zelo boleč še posebej, ker smo ga prejahali v hitrem teku in konjev se skoraj ni dalo ustaviti, saj so vedeli, da se bližajo domu. In ko smo zagledali avto na hribu, smo tudi mi pritisnili na gas. Poslovili smo se od našega vodiča Njeme (Mame, Dalaj) in se odpeljali do vasi.
S Tadejem sva si privoščila vroč tuš v vaški tuširnici, šla po pivo in ga ob jezeru z velikim veseljem spila. To je bila ena najboljših dogodivščin, ki sva si jih privoščila. Dolga in naporna pot ti da vedeti, kako odročni so ti kraji in tega ne bi nikoli tako cenila, če bi se do tja pripeljala po cesti ali pa z letalom. Polna vtisov in čudovitih slik se odpravljava novim dogodivščinam naproti – Mongolija ima za ponuditi še marsikaj, midva pa še dva tedna časa, preden se nama izteče viza.
Tsaatan v mongolskem jeziku pomeni tisti, ki živi z jeleni. V zahodni tajgi živi okoli 200 ljudi in na vzhodu približno 100. Živijo nomadsko življenje in se poleti odmaknejo v višje ležeče dele, da se odmaknejo od mrčesa. Pozimi pa se premaknejo v nižje ležeče, gozdne dele tajge. Kot sva izvedela kasneje, jim država izplačuje plače, da bi ohranila to edinstveno ljudstvo. Plače dobijo tako odrasli kot otroci. To ima žal za ljudstvo tudi negativne posledice, saj so, kot nama je povedal Ogi, nekatere družine začele opuščati rejo jelenov, saj se jim z njimi ne da več ukvarjati in dneve rajši preživijo v lagodnem brezdelju in pogosto ob pitju vodke. Najina družina na srečo ni ena izmed teh in še vedno ohranja zelo tradicionalno življenja. Vsaka družina ima svoj tipi, šotor, ki je zelo podoben indijanskim šotorom. Vse svoje imetje imajo spravljeno tam. Organizacija znotraj tipija je zelo podobna jurtam. Ob stranah imajo postavljene postelje, v središču pa peč, ki ima dimnik speljan v vrh šotora. Naša družina se je ukvarjala še z dodatnim poslom; mama je namreč prodajala piškote, rulade in cigarete. Veliko sosednjih družin se je oglasilo pri njih in si nakupila dobrot. Blizu našega kampa je tudi vrtec. Tja hodijo otroci stari 2 do 6 let. Starejši otroci odidejo v šolo v vas Tsaaganur, ampak kot je povedal najin vodič, večinoma končajo le nekaj razredov in se potem vrnejo nazaj v tajgo.
Predstava, da živijo povsem odrezani od sveta, je bila zmotna. Vsaka družina je imela majhno televizijo ali DVD predvajalnik in čas si krajšajo ob gledanju korejskih nadaljevank ali poslušanju mongolske tradicionalne glasbe. Naša gostiteljica je na šivalnem stroju šivala novo tradicionalno moško obleko za festival, ki se približuje. V našem kampu so živele 3 družine in imele okoli 400 jelenov. Glavni jelen se imenuje eter in se prepozna po največjem rogovju. Jelene večinoma uporabljajo za mleko in transport in bolj poredko za meso. Rogovje, ki odpade, pa uporabljajo predvsem za spominke. Imajo tudi telefonsko postajo, ki je njihov stik z zunanjim svetom. Veliko izmed njih še nikoli ni bila v mestu kot na primer Mörön. Turizem mlajši sprejemajo zelo odprto, saj jim prinese dodaten vir zaslužka. So zelo odprti, nasmejani, kot vsi Mongolci izredno gostoljubni.
