Dan 4: Khongoryn Els peščene sipine
Zbudili smo se v sončno jutro. Noč je bila, kljub temu da smo v puščavi, mrzla in na srečo sem pod sabo odkrila še dodatno odejo. S Tadejem sva vodo, ki smo jo zvečer dobili za čaj, zlila v plastično pipo, tako da smo se vsaj malo umili, saj je bil pred nami četrti poten dan brez tuša.
Čakala nas je 5 ur dolga vožnja na zahod. Puščava je pokazala svoj obraz in vsi smo počasi začeli pihati in iskati nove flaše vode. V daljavi so se ena za drugo začele risati peščene sipine, pravo nasprotje včerajšnji zeleni dolini. Postanki za wc sredi puščave so tudi postali že stalnica. Upaš lahko samo, da se pojavi kakšen grmiček, sicer pa se je treba pogumno podati v eno smer, si okoli pasu zavezati kakšen pulover, ter počakati, da vsi sopotniki solidarno pogledajo v nasprotno stran. In potem samo pogumno počepneš in upaš, da puščava hitro vpije vse tekočine. Moškim je seveda lažje. Stopijo iz avta tri korake in se po možnosti obrnejo v svojo smer.
Popoldne smo prispeli do novega kampa. Vročina je bila kar naporna, zato smo vsi omagali na postelje in upali, da kakšna sapica zapiha skozi jurto. Yuna nas je razveselila s špageti in paradižnikovo omako. V tišini smo pomazali krožnike in malo še počili pred popoldanskim programom.
Čakalo nas je namreč jahanje kamel. Pred tem je iz neba še malo popršilo. Pogumno smo se podali proti kamelam, ki so za razliko od prejšnjega izleta v Semi Gobiju, izgledale veliko bolje negovane. Lastnica kampa je vodila Tadeja in Aloisa, Yuna je vodila Elsino kamelo, 10-letna hčerka lastnice pa mojo. Mala deklica je svojo kamelo lepo usmerjala in jo za spodbudo nekajkrat prav pošteno usekala po obeh straneh hrbta. Celotna scena je zelo močno spominjala na film, ki smo si ga ogledali večer prej. Podali smo se na scensko pot proti sipinam. Vmes smo prečkali tudi nepričakovani potok, kjer so se pasle kamele iz sosednjega kampa. Ena od kamel se nam je napadalno približevala, tako da je morala lastnica zakorakati proti njej in jo pregnati nazaj. Jahali smo kakšen pol ure v eno smer in potem še nazaj. Kljub temu da je bila ura že skoraj 5 popoldne, je sonce neizprosno nažigalo. Pogledi na sipine in kamnita gorovja v ozadju pa so bila neizmerno lepa.
Ko smo se vrnili v kamp, smo se razveselili ob novici, da nas končno čaka tuš. Vendar smo bili sklepčni, da si bomo to razkošje raje privoščili zvečer. Čakal nas je namreč še večerni izlet na vrh sipin. Po večerji smo se s kombijem odpeljali do vznožja, kjer smo se znašli na parkirišču polnem nadobudnih turistov in ugotovili, da smo prišli precej neopremljeni. Veliko turistov (predvsem Korejskih) je namreč za sabo na vrh vlekla plastične sani. Zazrli smo se proti vrhu kakšnih 200 metrov visokih sipin in krenili na pot. Tadej in Alois sta štartala zelo pogumno, ženski del pa jima je sledil z bolj zmernim tempom. Hoja po sipinah je naporna. Za vsak korak se pogrezneš vsaj za pol nazaj, nekaj časa poskušaš slediti nekim stopinjam, potem pa obupaš in začneš iskati svojo pot. Ampak vzpon je bil definitivno vreden vsake kaplice znoja. Na vrhu nas je namreč pričakal čudovit razgled na drugo stran sipin, ki so bile še nedotaknjene in se razprostirale kilometre daleč. Počakali smo sončni zahod, naredili veliko slik, zagledali še polno luno in se potem zagnali proti podnu. Opazovali smo različne tehnike sestopanja, tudi tiste na saneh in se tudi sami zabavali ob poskakovanju.
Doma nas je čakal težko, ampak res težko pričakovani tuš. Tega smo sicer dobili na najbolj nepričakovani lokaciji, sredi res suhega dela puščave. Ampak za potrebe turistov očitno pripeljejo tudi tuše v puščavo.
Moja nočna dogodivščina je bila zelo zanimiva. Sredi noči se je namreč moj mehur napolnil. Ko sem se iz wcja vračala nazaj proti jurti, se je sredi kampa pojavil motorist. Nekaj časa sva se gledala, oba presenečena (oziroma v mojem primeru bolj prestrašena). Motorist je na hitro želel obrniti, ampak na pesku mu je motor spodneslo, tako da je padel po tleh. Jaz se še vedno nisem uspela premakniti in sem samo gledala, da je neznani motorist pobral sebe in nato še motor, ga ponovno zagnal in se odpeljal v puščavo. V jutri sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se umirila in uspela zaspati. Kdo je bil naznani motorist nisem nikoli izvedela. Na srečo nam zjutraj ni nič manjkalo, tako da vemo vsaj to, da ni bil puščavski tat.
Dan 5: Bayanzag
Po zajtrku je sledil nov odsek puščavske vožnje. Odpravili smo se proti severu in opazovali, kako se sipine in gorovje počasi oddaljujejo. Postanek za kosilo smo naredili v majhni puščavski vasici. V notranjosti največje stavbe v vasi, ki je bila videti kot upravna enota, so v enega izmed prostorov stlačili 5 miz. Tako kot vsi turistični kombiji smo se tudi mi ustavili tam in počakali na prazno mizo. Postregli so nam s specialiteto dneva, rezanci z ovčjim mesom, kakšno presenečenje 🙂
Sledila je še kakšna ura vožnje in prispeli smo na destinacijo dneva. Bayanzag oziroma flaming cliffs so oranžni klifi, ki se dvigajo nad kamnito puščavo. Klifi so poleg tega, da ponujajo spektakularne poglede, znani predvsem po tem, da je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ameriški paleontolog Roy Chapman Andrews v okolici odkril prvo jajce dinozavra. Tja se je sicer odpravil z drugačnim namenom. Dokazati je namreč hotel, da naša vrsta homo sapiens izvira iz puščave Gobi. Tega mu nikoli ni uspelo dokazati, je pa odkril območje polno fosilov dinozavrov, ki so jih mnogi dinozavrologi izkopavali še leta po njegovem odkritju. Na žalost so tako jajce kot vse fosile prestavili na varno v muzeje, večinoma v Združene države Amerike. Zato nam je preostalo samo to, da smo se v puščavski vročini sprehodili po vrhu klifov, si predstavljali okostja dinozavrov, opazovali zanimive oblike izklesane iz peščenjaka in posneli nekaj obveznih turističnih fotk.
Naše jurte so bile locirane zelo blizu klifov, tako da se je turistični dan končal že zgodaj popoldne. Na naše veliko veselje pa so v kampu imeli restavracijo in pivo. MRZLO PIVO sredi Gobija! Z velikim užitkom smo spili vsak svojega in bili sklepčni, da nam prav nič ne manjka. Za našo jurto je počivala koza, ki se cel dan ni premaknila iz svojega položaja. Najprej smo mislili, da smo naleteli na kozo filozofinjo, ki opazuje ljudi in naše navade, da bo lahko svojim sovrstnicam razložila kako čim lažje sobivati z nami. Ampak kmalu smo ugotovili, da ima poškodovano zadnjo nogo in se zato težko premika.
Na severu so se začeli zbirati temni oblaki in zgledalo je kot da se nam približuje nevihta. Ampak tudi sanjalo se nam ni, kakšen naliv bomo doživeli sredi puščave. Lastniki kampa so prihiteli in zaprli strešno odprtino jurte, ki je sicer odprta, da v notranjost pride nekaj svetlobe. Kmalu smo na strehi zaslišali težke kaplje in grmenje je bilo vse bližje. Kaplje so postajale vse večje in bolj pogoste in naša jurta je začela popuščati. Najprej samo na eni strani, kamor smo podstavili koš za smeti. Ampak izvirov deževnice je bilo iz minute v minuto več. Zmanjkalo nam je posodic in lončkov za podstavit, tako da smo jih na koncu samo še prestavljaji med večjimi izviri. Nekaj časa je bilo še zabavno, ampak ko je začelo teči tudi po naših posteljah in je začelo primanjkovati suhih površin, kamor bi lahko odložili svojo prtljago, so se nasmeški spremenili v malo zaskrbljene obraze. Potolažili smo se, da smo sredi puščave in da dolgo ne more tako liti. Kljub vsemu je naliv trajal kar kakšno uro in po tem je sledil rahel dež, ki je namakal samo še dva večja strešna potoka.
Tadejevo posteljo, ki je utrpela največ škode, smo prestavili bolj proti sredini jurte. Tudi to ni v celoti rešilo težave, zato se je pred spanjem pokril še z Goretex jakno, da je ostal (bolj) suh. V upanju, da streha zdrži, smo se odpravili spat.
Dan 6: Ongi tempelj
Zjutraj smo olajšano ugotovili, da nas ni zalilo. Po tleh je sicer bilo še nekaj luž, ampak nič hujšega. Po zajtrku nas je Yuna z zaskrbljenim obrazom obvestila, da je našemu vozniku umrl sorodnik in se je moral zato vrniti nazaj v Ulan Bator in da nam iščejo novega voznika. Malo presenečeni smo se spogledali, saj se Jean-Paul ni niti poslovil, ampak na takšne dogodke pač nimamo vpliva. V jurti smo odigrali par partij briškule, ki sta jo najina sopotnika že dobro osvojila, in zato dodali novo težavnost igranja v parih. Yuna nas je okoli 11h obvestila, da so našli voznika v bližnji provinci, in da ga do nas čaka kakšne 3 ure vožnje.
In res je bilo tako. Ravno ko smo dobili kosilo, se je zaslišal zvok kombija in pripeljal se je nov UAZ in iz njega se je prismejal nov voznik. Veseli, ker dan ne bo šel v nič, smo hitro pojedli, nametali ruzake v kombi in že smo bili na poti. Ta kombi je imel za razliko od prejšnjega drugačno razporeditev sedežev. Zadnji štirje so gledali naprej, sprednji štirje pa nazaj. Na sprednji klopi je bila vožnja še posebej neprijetna, saj ni bilo mogoče spremljati ceste in si bil zato prepuščen nepričakovanemu premetavanju levo in desno. To je kakšno uro še zabavno, potem pa postane precej naporno. Ker smo morali nadoknaditi pozen štart, je bila vožnja kar hitra, teren pa bolj razgiban kot prej. Okoli 5 ur napornega premetavanja in pred nami se je pokazala rečica in nekaj lepo urejenih turističnih kampov. Končno smo bili na cilju.
Razpakirali smo se v jurte in se razgledali po zeleni dolini skozi katero se je vila reka. Zaradi zamude, se je Yuna rajši posvetila kuhanju naše večerje, nas pa napotila na ogled muzeja. Razen tega, da je povedala, da so tam samo še ruševine, niso izvedeli od nje nič drugega. Nevihtni oblaki, par kapelj dežja in močan veter so nas skoraj odvrnili od obiska, ampak ker se je vreme kmalu umirilo, smo se pogumno odpravili naprej.
V dolini ob reki Ongi je včasih stalo 28 budističnih templjev in štiri univerze in v dolini je prebivalo na tisoče budističnih menihov. Po prihodu komunizma so leta 1937 templje (tako kot drugod po državi) skoraj popolnoma uničili, vojaki pa so pomorili okoli 200 lam. V devetdesetih letih se je v dolino vrnilo nekaj menihov, ki so postavili en nov tempelj in muzej, kjer je mogoče videti le nekaj ostankov in pa nekaj slik, ki kažejo, kako je dolina izgledala pred skoraj sto leti. V skalah ob templju smo opazili tudi majhen zlat kip Bude in se odpravili nazaj v kamp na večerjo.
To je bil naš zadnji večer z Elso in v restavraciji smo se, ob mrzlem pivu, še zadnjič zaklepetali in opazovali skupine Korejskih turistov, ki so skoraj vsako potezo skrbno dokumentirali s telefonom. Še dobro, da je bila z nami Elsa, ki nam je obrazložila marsikatero azijsko navado, ki je bila nam precej tuja.
