Dan 7: Orkhon Waterfalls
Dan smo za razliko od vseh prejšnjih začeli zelo zgodaj. Zajtrk ob 6h in odhod ob 7h, saj nas je čakala dolga vožnja. Lovili pa smo tudi Elsin avtobus, ki je odpeljal ob 2h. No, seveda nismo štartali ob 7h, kljub temu da smo v našem kombiju vsi štirje točno ob uri pridno sedeli na svojih mestih. Čakali smo namreč na kombi Korejcev, saj smo bili namenjeni na isto destinacijo. Zakaj točno smo se zjutraj čakali, ni bilo jasno nikomur od nas, saj smo se po pol ure vožnje razcepili in jih nismo videli do kosila. Veliko je stvari, ki jih v Mongoliji pač ne razumeva. Zgoden začetek in dolgo čakanje sta nas tako zmedla, da ob odhodu nismo pogledali za sabo in Tadej je v jurti pozabil svojo preljubo kapo 🙁
Pokrajina se je počasi začela spreminjati, in kakšnih 1000 grbin proti severu smo zagledali tipične zelene mongolske stepe in se tako potiho poslovili od puščave Gobi. Po šestih urah vožnje smo se ustavili v mestu Khujirt, za kosilo pojedli vsak svojo porcijo khoorshoojev (polnjene z ovčjim mesom) in potem čakali do 2h, da oddamo Elso. Kje bo ustavil avtobus je bil spet zanimiv pogovor z našo vodičko. Yuna nam je na začetku rekla, da mogoče na travniku za restavracijo, potem drugič na bencinski postaji in nam na koncu sporočila, da ima telefonsko številko od voznika busa in da ga bo poklicala. Nekaj minut čez dve je zazvonil telefon in odpeljali smo se čisto v tretjo smer, toda za cesto kmalu zagledali skupino ljudi, v daljavi pa oblak prahu, ki se je bližal.

Poslovili smo se od Else in resnično si ne bi mogla želeti boljše potovalne sopotnice. Prijazna, izobražena z dobrim smislom za humor, vedno pripravljena za dobro debato, samostojna in naš prevajalnik med našo evropsko in azijsko mentaliteto.

Mi pa smo se podali na nov odsek (kakopak zelo zrukane) poti proti zahodu in naši končni destinaciji. Vmes smo se ustavili ob reki in okoli 6h prispeli do velikega kampa, polnega tako domačih kot tujih turistov. Vsi kuclji na moj želodček niso najbolje vplivali, ampak Tadej in Alois sta me prepričala, da se sprehodimo do slapov. Zaradi oblačnega neba in veliko turistov nas kakšnih 20 metrov visok slap ni pretirano navdušil. Smo pa zato dobili toliko boljši izlet po večerji.



S konji smo se odpravili do malo manjšega slapa in takoj ko smo osedlali konje, so bili vsi kuclji in vsa slabost pozabljeni. Dva dneva jahanja na severu sta naju s Tadejem naredila veliko bolj samozavestna in z nasmeški do ušes sva “ču-ču” priganjala svoja konjička. Na koncu pa nas je pričakal še čudovit sončni zahod in majhen slap obdan z gorami in stepami. Res lepo.



V kampu smo z Yuno odkrili trgovino s pivi in v jurti zakurili ogenj. Spoznali smo, da si tudi domačini pomagajo s pripravo ognja, saj uporabljajo plin. Priprava ognja se je v Mongoliji izkazala za zelo pomembno opravilo in sama s Tadejem verjetno ne bi preživela prav dolgo. Jurta je imela zakonsko posteljo, tako da sva s Tadejem po dolgem času spet spala v isti postelji. Zavita vsak v svojo spalno vrečo in pokrita še z dodatno deko, saj se ponoči zelo shladilo.
Dan 8: Thenker hot springs
Zjutraj smo se malo bolj po polžje premaknili do kombija in opazili, da so tokrat naši Korejski prijatelji čakali nas. Nasmehnili smo se, bili sklepčni, da so nas čakali manj kot mi njih prejšnji dan in si vsak nadeli svoj par slušalk, da bo pot minila hitreje. Po zelenih stepah smo se čez prelaz visok preko 2000 metrov podali v novo dolino. Vmes smo se nekajkrat tudi ustavili. Z Aloisom sva opazovala planike, ki jih je v naši Alpah dokaj redko opaziti, tukaj pa so bile nasejane po manj kot meter narazen. Bili smo tudi nazaj v deželi svizcev, ki so poskočno švigali po travnikih. Opazovali smo, kako je imela Yuna na telefonu vklopljeno navigacijo po teh gozdnih poteh. Ker so jo te prijetni tresljaji malo uspavali, smo na “križišču” (beri ena izmed desetih poti zavije malo bolj v levo kot vse ostale) malo zgrešili. Ampak nič hujšega, saj smo bili kmalu nazaj na pravi poti.




Okoli 2h popoldne smo se pripeljali v Mongolske toplice Tsenkher. Nastanjeni smo bili v prijetnem turističnem naselju jurt in Alois je kmalu prišel s poročilom, da so stranišča zelo lepa, da imamo tuše in tudi bazenčke z vročo vodo. Kakšen balzam za ušesa. Sklenili smo, da se po kosilu odpravimo pomočit v termalno vodo. S Tadejem sva se pogumno opremila s kopalkami in najprej pod tušem sprala dva dni peska in znoja. Vonj po gnilih jajcih je potrdil, da je voda res termalna 🙂 Ob bazenih je sedel nemški par in naju takoj opozoril, da je voda vroča. In imela sta prav. Voda je bila namreč nevzdržno vroča. Ob izviru naj bi imela kar 65 stopinj in zdelo se je, da je za bazene niso pretirano ohladili. Jaz sem se uspela potopiti do ramen in čez pol minute prišla ven rdeča kot kuhan rak. Tadej pa je bil bolj vzdržen in se namakal nekaj minut več, vsi prisotni pa smo ga začudeno gledali, kako da se še ni skuhal. Nemca sta naju potolažila, da naj bi se do večera voda ohladila, zato sva kar kmalu odšla nazaj do jurte.



Po večerji smo opazili več ljudi, ki so se odpravljali v smer bazena, zato smo sklenili ponoviti poskus. Na naše veliko olajšanje je bila voda veliko bolj prijetna. Veseli smo se namakali, izvedela sva, da Alois igra hokej, prijazen Mongolski gospod pa nam je razložil, da s sodelavci v bližini delajo na zaščitenem območju za ptice in da ptice, ki vse dni krožijo nad nami, niso jastrebi, ampak black kites (pojma nimam, kako se jim reče po Slovensko). Veseli in očiščeni vseh umazanij smo v restavraciji napolnili vse baterije, še malo poklepetali, in kljub temu da je bil dan precej neproduktiven, zadovoljni zaključili dan.
Dan 9: Kharakhorin
Zjutraj smo kmalu po odhodu naredili krog nazaj do kampa, ker smo pozabili vrniti nek šotor (s Tadejem sva ugibala, da je v njem spal šofer) in vzeti meso za večerjo. Po dobri uri vožnje smo zagledali asfaltno cesto. Nasmehnili smo se en drugemu in kljub temu, da je bila tudi asfaltna cesta precej razrita, je bila vožnja neprimerno bolj prijetna. Ob prihodu v mesto Kharakhorin smo se ustavili na kosilu. Po televiziji se je vrtela turška telenovela o sultanu, ki sem jo pred leti zasledila tudi na naših kanalih. Veseli, ker kosilo ni imelo premočnega okusa po ovcah smo zmazali polpetke z jajčkom, v trgovini kupili še sladoled in se mimo samostana odpeljali do našega kampa.


Popoldne je sledil izobraževalni program o stari mongolski prestolnici Karakorum. Najprej smo se odpravili do najstarejšega mongolskega samostana Erdene Zuu. Budizem je glavna vera v Mongoliji. Iz Tibeta so ga prinesli v 16. stoletju. Samostan so zgradili leta 1586, v času komunizma pa so ga zaprli za skoraj 30 let. Leta 1965 so ga odprli kot muzej, po padcu komunizma pa so se vanj znova naselili menihi. Po templjih nas je vodila prijetna vodička, nam pokazala stare stenske slike, ki so jih pred uničenje obvarovali tako, da so jih pomazali z blatom. V treh glavnih templjih se nahajajo kipi Bude. Vodička nas je opozorila, da se iz templja vedno odide ritensko, saj Buda ne mara videti našega hrbta. Sprehodili smo se še po vrtu obdanim z belimi stupami.


Nato smo se odpeljali do muzeja o starem mestu Karakurumu. Sin Velikega Džingiskana je prestolnico mongolskega imperija postavil v Karakorum leta 1235. Mongolski imperij je omogočal popolno versko svobodo in mesto je imelo znotraj zidov budistične tempjle, mošeje in cerkve. Khublai Kan je prestolnico nato preselil v zdajšnji Peking. Mesto je v času Mančurske nadvlade začelo propadati in od stare prestolnice ni danes žal videti nič.
Za konec smo se odpeljali še na hrib do okroglega spomenika. Na vsaki od treh mozaikov je bil predstavljen obseg treh kraljestev, Hunov, Turkikov in velikega Mongolskega imperija.


Yuna nam je doma pripravila tradicionalno jed z ovčjim mesom, krompirjem in zelenjavo pripravljeno z vročimi kamni.

V kampu so nam v jedilnici še zadnjič predstavili tradicionalno mongolsko glasbo na dvostrunska godala in grlato petje. Tadej se je opogumil in glavnega pevca povprašal, kako iz glasilk spravijo take glasove. Ni tako lahko kot izgleda.
Dan 10: Nazaj v UB
Zadnji dan nas je čakala samo še vožnja nazaj v glavno mesto Ulan Bator. Vreme je bilo kislo in kmalu je začelo deževati. Naš kombi je razkril par razpok in kapljice so kmalu začele padati tudi v avtu. Ustavili smo se v že znani restavraciji za kosilo. Prometni zamašek v mestu je malo skuril naš motor in za nekaj minut smo obstali sredi ceste. Ogi, naš šofer je odprl pokrov in nekajkrat potopil glavo noter. Avto je kmalu vžgal in priključili smo se gneči.
Na železniški postaji smo se poslovili od najinega francoskega sopotnika, ki naju je prenašal celih 10 dni. Enako kot z Elso, si ne bi mogla izbrati bolj prijetnega sopotnika. Velikokrat tih, ampak ko si ga kaj vprašal, je imel kljub samo 26 letom za povedati marsikatero zanimivo zgodbo.
Na postaji sva nabavila zaloge instantnih nudlov, zamenjala prve kitajske juane in se ob 17.15 vkrcala na vlak proti obmejnemu mestu Zamin Uud.
