Dan 2: Semi-gobi
Dan smo začeli zgodaj po Mongolskih standardih, ob 8.30 zajtrk. Pod mizo smo opazili repek veveričke oziroma svizca, ki ga je prejšnji večer hišni mačkon ponosno prinesel iz lova. S Tadejem sva bila vesela, da sva si od doma poleg spalne vreče prinesla tudi dodatno termo rjuho, saj bi bilo brez nje premrzlo.
Čakala nas je nekaj urna vožnja nazaj do Ulanbatorja in potem proti zahodu. Namenjeni smo bili do Semi Gobija, peščenih sipin v osrednji Mongoliji. Puščava Gobi je namreč predaleč, da bi se jo dalo obiskati v tako kratkem času, sipine in skalnata gorovja v ozadju pa so lep približek tega, kar ponuja Gobi in zato vredne obiska na krajših turah po Mongoliji. Ceste po državi niso najboljše in se v obliki zvezde širijo na vse strani s središčem v Ulanbatorju. Povezav med posameznimi kraki žal ni, zato je najlažje, najhitrejše in najbolj udobno v različne dele države potovati preko prestolnice. V avtu smo zamenjali sedežni red. Nina in Tadej sta kmalu ugotovila, čemu vsemu sva se prejšnji dan z Alešem tako čudila.
Okoli poldneva smo se v obcestni restavraciji ustavili na kosilu. Naju z Nino je slika juhe z nudli pretentala, saj sva ponovno dobili ovčjo juho. Po nekaj urah vožnje po stepah je postalo jasno, zakaj so Mongolijo poimenovali dežela neskončnega modrega neba (The land of eternal blue sky). Mongolska planota leži na višini okoli 1300 metrov in povsod kamor smo pogledali je bilo videti modro nebo. Ob cesti so se pasle ovce in krave, konji in koze. Pogosto so cesto zamenjale za pašnik, tako da jih je bilo treba pregnati s cest s hupanjem.
Vožnja nas je malo uspavala (vključno z vodičem), ampak Rambo je našel par kuclov in poskrbel, da smo bili ob prihodu v kamp vsi zbujeni. Kmalu smo ugotovili, da smo bili prejšnji večer nameščeni v luksuznem kampu s tekočo vodo in zahodnjaškim straniščem. Tega luksuza ta večer nismo imeli in prvi obisk wc-ja je bil streznitveni. V tem primeru slika pove več kot tisoč besed. Da ne bomo preveč črnogledi pa lahko dodam, da je bila dobra stran manjkajočih vrat konstantna ventilacija.
Kljub temnim oblakom na nebu smo izpeljali še drugo jahanje, tokrat kamel. Dva vodiča, en mlajši in drugi malo starejši, sta nas posadila na dvogrbe kamele. Moja je bila najlepša in imela grbe celo pokončne, nekatere druge pa so zgledale prav bogo. Aleševa kamela je imela zavezani zadnji nogi in je malo pop*****a, ko zaradi vrvi ni mogla vstati. In to vse z Alešem na hrbtu. Vodiča sta nas peš odpeljala do roba sipin in se vmes ves čas drla en na drugega, ker starejši ni dogajal mlajšega. Vmes sta nekajkrat tudi spremenila vrstni red kamel, ker so se nekatere med seboj začele gristi. In namesto da bi se malo dlje sprehajali po res lepih sipinah, sta obrnila nazaj. Naš vodič je sklenil, da lahko opravi še večerno delo in prižene ovce proti domu. Odpeljal nas je na razrit travnat teren, zelo neudoben za jahanja, in priganjal ovce nazaj domov, medtem ko je starejši vodič sopihal kakšnih 100 metrov zadaj, ampak vsaj prizanesel drugi skupini vse te kucle.
Ne ravno navdušeni smo se po slabi uri vrnili v kamp in sklenili, da če nas kamle niso peljale do vrha sipin, bomo pa pač šli sami. Na vrhu smo poslikali nekaj skok slik in temno nebo, sončni zahod ter peščene sipine so poskrbele za čudovito ozadje.
V kampu smo se nasmejali lastnikom, ki so spili kakšno vodko preveč in se spoznali z našo novo vodičko, ki nas je naslednji dan dostavila nazaj v UB (Ulanbator), saj se je preostanek ekipe vračal dva dni za nami.
Dež nas je pregnal nazaj v jurto. Po večerji, ovčjim mesom s korenjem in krompirjem, so nas obiskali vodiči ter nam prinesli poslovilno darilo. V bakrenih skodelicah ovitih v moder šal smo dobili mleko, ga popili, šalice pa morali obrisati, da ne zarjavijo. Baker naj bi v preteklosti uporabljali, ker spremeni barvo ob stiku s snovmi, ki bi vsebovale strup. Lepa gesta, tudi lepo darilo, ampak v najinih ruzakih bodo zasedla kar nekaj zelo vrednega prostora.
Dan 3: Khustain National Park, divji konji
Zjutraj smo se poslovili od Bojne in Bajne ter naših Hongkonški sopotnikov. Vreme se žal ni nič spremenilo in dež nas je spremljal cel dan. Smo pa dobili novega sopotnika, petletnega sina lastnice agencije, saj je bil njen mož naš voznik za en dan. Mali je že prejšnji večer tekal po kampu in enega od turistov, ki je z njim igral nogomet, hotel kar natepsti, ko je po nesreči žogo brcnil v napačno smer.
Nina se je z njim usedla v zadnjo vrsto v avtu in sledila je misija, kako zabavati petletnika. Ena od presenetljivih stvari v Mongoliji je bila, koliko majhnih otrok je. Povsod jih je veliko. Na avtobusih, pred trgovino sredi ničesar, ob 11h zvečer se lovijo po restavracijah…Bojna nam je razložil, da je skoraj norma, da ima vsaka družina vsaj tri otroke in glede na videno, bi ocenila, da jih imajo še več. Prej ali slej se torej znajdeš v položaju, ko jih hočeš nočeš zabavaš. Nina je iz rokava potegnila vse trike, na koncu pa sta začela z matematiko, ki ga je zaposlila do kosila.
Popoldne smo se zapeljali do nacionalnega parka z divjimi konji. Ti se od udomačenih ločijo po belih lisah na trebuhu in daljšem gobcu. Park smo si ogledali kar iz avta, saj je zunaj še vedno deževalo. Obisk ni zgledal najbolj obetaven, so pa nas zabavali svizci, ki so švigali sem ter tja. Nekaj skal v daljavi smo zmotno označili za konje, ampak ker se voznik ni ustavljal, smo sklenili, da verjetno to ni to. Kar naenkrat pa se je avto ustavil in vodička nam je v daljavi pokazala nekaj divjih konj. Kljub rahlemu dežju smo sklenili, da se sprehodimo malo bližje. Znanje angleščine naše vodičke je bilo zelo bogo. Ob opisovanju konj nam je tako v istem stavku zatrditi, da to, kar vidimo so in tudi da niso divji konji. Ker je bil očitno namen obiska parka dosežen, je voznik sputil preostalo polovico in vrnili smo se nazaj proti vhodu. Ob obisku stranišča smo si po več kot enem dnevu z veseljem umili roke pod tekočo vodo in pot nadaljevali proti prestolnici, kjer se je naš izlet zaključil.
