Nedelja, 24. 6. 2019
Zjutraj smo zmazali jajčka in se z yanekssom odpravili do postaje. Tam je bilo polno turistov, vsi čakajoči vlak proti Mongoliji. In ko se je na urniku pokazala številka platforme, smo brez da bi vedeli točno številko lepo samo sledili množici ljudi. Ta se je kar porazgubila po celem vlaku in naš vagon je bil napol prazen. Vlak je bil najbolj luksuzen od vseh, ki smo jih izkusili na naši poti.
Pričakovali smo scensko vožnjo ob Bajkalskem jezeru, ampak oblačno vreme in meglice so nam žal prekrižali te načrte. Vlak se je počasi prebijal skozi tunele in mesto Ulan-Ude na drugi strani jezera smo dosegli šele okoli 4h popoldne.
Potem pa je sledila vožnja proti Rusko-Mongolski meji. Ko se je vlak ustavil, je klima prenehala delati in začelo se je vroče in dolgo čakanje na meji. Najprej Ruska kontrola, ki je bila zelo temeljita in pregledali so predale pod posteljami in tudi polico, na kateri smo imeli zložene ruzake.
Poleg vročine so se pojavili še komarji in mušice, tako da smo se morali odločiti za manjše zlo, torej vročino, in zaprli vsa okna. Rusi so nas po kakšni uri in pol spustili naprej in odpeljali smo se dalje do Mongolske meje, kjer so ponovno pobrali naše potne liste in povprašali, če imamo kaj za prijaviti. In po kakšni uri in pol smo bili prosti in vlak se je nekaj čez polnoč začel premikati po Mongoliji proti Ulanbatorju.
