V mestu Xian sva se ustavila predvsem iz enega razloga. Obiskati vojščake terakota (Teraccotta Army). V mesto sva prišla pozno zvečer in se s podemno odpeljala do najinega Airbnb-ja. Spet te razdalje na Kitajskem. Na podzemni sva se vozila 45 minut in po pomoti izstopila eno postajo prezgodaj. Ah, saj eno postajo bova pa že prehodila. Ja, sva jo, v 45 minutah! Sva pa se sprehodila mimo živahnih trgov, kjer so ljudje pili in jedli na ulicah, kar je bilo zanimivo nasportje severnega dela Kitajske, od koder sva prišla. Stanovanje sva imela zunaj obzidja, v tehnološkem predelu, v 28. nadstropju z lepim pogledom na stolpnice okoli naju.
V mestu sva ostala tri dni, saj je Tadej vmes tudi delal. Najin načrt, da si bova muzej z vojščaki lahko ogledala v nekaj uricah, se je moral kmalu spremeniti v cel dan, saj je bilo najdbišče od mesta oddaljeno skoraj dve uri vožnje z avtobusom. Na internetu sva zasledila, da obstaja ogromno prevar, od avtobusov, ki odpeljejo do ponaredkov ali pa zaračunajo nekajkratne cene. Zato sva bila sila previdna in brez kakšnih težav našla avtobus do muzeja.
Vojščake Terakota je v 70. letih prejšnjega stoletja odkril nič hudega sluteč kmet, ki je kopal po polju, in kmalu se je izkazalo, da je odkril eno največjih arheoloških najdb na Kitjaskem. Več tisoč glinenih vojščakov, kočij in konj je bilo pokopanih skupaj s prvim kitajskim cesarjem. Posebna zanimivost je, da je vsak vojak unikat. Upodobljeni so v različnih pozah od strelcev, pehote do kočijažev. V muzeju si je možno ogledati tri hale, vojščaki so različnih velikostih, najbolj markantni pa so tisti v naravni velikosti. Glavna je prva hala, kjer si je kar težko načuditi razsežnostim izkopanin in detajlom na obrazih in oklepih.
Nazaj proti mestu sva se odpravila takrat kot večina ljudi, tako da sva dobro uro prečakala v vrsti. Seveda so se našli posebneži, ki so se želeli tudi tukaj vrivati, pa jih je Tadej lepo potapkal po rami in poslal nazaj od koder so prišli. V mestu sva zatavala v majhno restavracijo in si privoščila porcijo odličnih knedelčkov in riža s tofujem. Dekleti za sosednjo mizo sta po nekaj minutah strmenja le pristopili k nama in prosili, če se lahko slikata z nama.
Za ogled mesta nama na žalost ni ostalo dosti časa. Xian je sicer mesto z največjim tradicionalnim obzidjem. Z avtobusom smo obkrožili zahodni in severni del in pot je trajala dobrih 15 minut. Po obzidju je možno tudi kolesariti. Lahko bi si pogledala tudi Bell and Drum tower, toda ko sva nekaj dni pred tem naredila načrt, sva si predstavljala, da bova mesto lahko raziskala v večerih po koncu Tadejevega dela. Pa sva pozabila vračunati te gromozanske razdalje. Stanovanje sva imela preveč oddaljeno od mesta, da bi se lahko tja odpravila na večerni sprehod. Je pa bil to dober postanek, da sva malo nafilala baterije, saj je bilo pred nama nekaj dni zelo intenzivnega potovanja.
Xian pa naju je presenetil z eno zelo lepo posebnostjo. To je bilo edino mesto na Kitajskem (blizu je morda prišel le Shanghai), v katerem sva videla ljudi lepo, kulturno čakati v vrsti. Kakšen balzam.
