Po Pekingu sva se s hitrim vlakom odpeljala do simpatičnega mesta Pingyao. To mesto je eno redkih na Kitajskem, ki jih v času komunizma niso uničili. Tako se je možno znotraj obzidja, za katerega pravijo, da spominja na obliko želve, sprehajati po res slikovitih uličicah polnih prodajaln s spominki in restavracij z odlično hrano. Za to provinco sta značilni dve kulinarični specialiteti: kis in kuhano goveje meso, ki je zgledalo kot neka naša kuhana šunka. Prvega sva sprobala kot omakico pri tradicionalnih cmokih (podobnih našim žlinkrofom). Govedini pa sva se odpovedala, saj nama ni prav nič lepo dišala.
V mestu sva se ustavila za eno noč. Rezervirala sva si lepo tradicionalno sobico znotraj obzidja. Edina slabost sobe je bila zelo trda postelja. Ko sva dvignila “jogi” sva odkrila, da je bila postelja podložena kar s kartonom. Postaja hitrega vlaka je bila kar nekaj kilometrov oddaljena od starega dela mesta. Lastnik sob je bil prijazen gospodič najinih let. Ker je bil precej nov v turističnem fohu sva mu malo pomagala pri izpolnjevanju formularjev in iskanju vseh informacij po najinih potnih listih. Birokracija in žena (z vsemi vprašanji) sta ga tako znervirala, da si je kmalu odprl pivo in ga prijazno ponudil še nama. Povedal nama je, da še nikoli ni zapustil Kitajske in da tudi nima želje, saj se ima tukaj povsem lepo.
Mesto ima svoj čar in prečesala sva ga po dolgem in požez, se sprehodila ob starem obzidju, veselo mahala navdušenim turistom, ki so se z zidu drli: “Welcome to China” in se skoraj udomačila v prijetni restavraciji, ki je ponujala dobro lokalno hrano prijazno za najine denarnice.
Gostiteljeva žena nama je pred odhodom prijazno skuhala zelo radodarni porciji testenin z omako in potem ponudila, da naju njen mož lahko odpelje do postaje. Midva sva se hotla tja odpraviti čim prej, on pa nama je ves čas zagotavljal, da res ne rabiva biti tam toliko prej, in da je do tja samo pet minut vožnje. No, ko sva ga že malo nestrpna prepričala, da bi res morala iti, smo ugotovili, da naju je on želel odpeljati do bližnje postje in ne do postaje hitrega vlaka, ki je bila od mesta oddaljena kakšnih 20 minut vožnje. Na železniški postaji v Pingyau sva se utaborila na edinem odprtem okencu. Ko sva končno prišla na vrsto, sva nakupila vse karte za naslednjih 14 dni, saj je bilo na nekaterih povezavah že zelo malo prostih mest. Trajalo je kar nekaj časa, da sva za vsako povezavo posebaj skomunicirala destinacije in vlake, poleg tega pa je morala prodajalka za vsako karto vpisati najini imeni in številke potnih listov. Ljudje za nama so kar začeli lesti v naju, ena je čez Tadejeve roke prodajalki v roke kar začela riniti svoje karte. Kot vedno, kaos. Ampak uspelo nama je in tako sva se podala proti nasledji destinaciji, Xian.
Pingyao je bila tudi lokacija, kjer sva si vzela večer in splanirala preostal del potovanja po Kitajski. Pred prihodom sva si nekako splanirala pot do tukaj, kam naprej pa nisva imela točnega plana, vendar sva nekako planirala ostati v zgornjem delu države in sputitit jug, saj sva morala končati v Shanghaju od koder sva imela kupljeni karti v Malezijo. Vsi popotniki, ki sva jih srečala, pa so priporočali samo jug, jug in še enkrat jug. Ali v Pekingu nama je močno priporočil Jangshuo, dekleti, s katerima smo prehodili kitajski zid, pa sta res priporočili park Zhangjiajie in povedali, da Yellow Mountains niso nič tako posebnega. Preštela sva dni in nekako skombinirala, da lahko izvedeva pot po skoraj vseh glavnih 20 znamenitostih, ki jih predlaga Lonely Planet. Pregledala sva vse možne letalske karte in povezave z vlaki in ugotovila, da se bo izšlo. In definitivno se je splačalo.