Ena od destinacij, ki je bila na najinim vedrem spisku (bucket listi) in med Tadejevimi pinterest zaznamki že dlje časa. Zid se razteza preko 8000 km in najlažje si ga je ogledati v bližini Pekinga. To je bil tudi najin načrt. Najbližji del pa je na seznamu večine turistov in zato množično obiskan. Na Kitajskem na žalost to pomeni trume in trume turistov in midva si tega res nisva želela.
Zato sva se za obiske raje odpravila v malenkost bolj oddaljen Jinshanling. V hostlu v Pekingu sva spoznala Avstralce, ki so se ravno vrnili od tam, in priporočili so nama zelo ugodno in dobro namestitev v gesthousu Jumanyuan.
Zjutraj sva se sprehodila do avtobusne postaje od koder je odpeljal avtobus do Gubei, mesta na vodi. Vožnja je trajala dobro uro in pol. Sprehodila sva se do vhoda v mesto in si za nekaj minut celo namočila noga v reki ter uživala v pogledu na visoke hribe okoli, po katerih se je vil veličasten kitajski zid. Romantiko je kmalu prekinil varnostnik, ki naju je pregnal. Za vstop v mesto so želeli 140 juanov (približno 17 eurov), kar se nama je zdelo preveč. Mesto je bilo pred kratkim obnovljeno in nov slog je sicer spominjal na stara mesta, ampak kljub temu zgledal kot nek ponaredek in naju preprosto ni prepričal.
Zato sva se raje odpravila proti najinemu guest housu, se vmes še malo zgubila, saj sva sledila navigaciji maps.me, kjer je bila lokacija napačno označena. Po telefoskem pogovoru z lastnikom in napačnem busu od koder so naju spet spodili, sva le našla pravega, ki naju je odpeljal nekaj kilometrov naprej do prave vasice. Z edinim zahodnim turistom in voznikom avtobusa smo imeli še manjši nesporazum, saj je voznik zaračunal tri dolge vožnje, kljub temu, da je bila najina samo nekaj minutna in primerno cenejša. Nemški turist pa ga je ubogal in v naglici ceno vseh treh kart kar plačal. Voznik nam denarja ni hotel vrniti, tako da sva solidarno plačala višjo ceno za avtobus, kot bi sicer morala.
Lastnik in lastnica guesthousa sta bila starejši par. Gospa nama je pripravila odlično pozno kosilo (paradižnikovo omako z jajci in svinjsko meso z zelenjavo) in z gospodom smo se dogovorili, da naju naslednji dan zgodaj zjutraj odpelje do parka Jinshanling na sončni vzhod. Nihče od njiju ni govoril prav veliko angleško, tako da smo celotno komunikacijo izvedli kar preko aplikacij za prevajanje. Šlo je malo bolj počasi, včasih smo potrebovali nekaj poskusov, da smo zajeli bistvo pogovora, ampak na koncu smo se vse zmenili.
Pridružili sta se nama še avstralski študentki (ena od njiju je bila sicer izvirno is okolice Brightona). Gospod je bil zelo ponosen na svoje dovoljenje, s katerim nas je lahko odpeljal čisto do vhoda v park in to tudi izven uradnih ur, kar nam je omogočalo zgodenj obisk in ogled sončnega vzhoda na zidu. Gospod nama je nato prodal še majhno flaško riževega vina, saj sva zaloge vodke iz Mongolije že zdavnaj porabila. Spat smo se odpravili zgodaj, saj nas je čakala bolj kratka noč.
Okoli 3.30 zjutraj nas je gospod odpeljal proti vhodu v park Jinshanling. Pri spodnjem parkingu pa smo naleteli na novega uslužbenca, ki ni prepoznal dovoljenja, na katerega je bil gospod še nekja minut prej tako ponosen, in nas ni spustil mimo zapore. Priča smo bili kakšnih 10 minut dolgemu glasnenemu prepiru. Mi smo že malo nervozno gledali na uro, ali nam bo uspelo pravočasno priti do vrha ali ne. Na koncu je naš gospod le uspel prepričati novega varnostnika, da je papir veljaven in nas odpeljal do glavnega vhoda, varnostnikom tam plačal naše vstopnine, mi pa smo se hitro zapodili proti vrhu, saj se je počasi že začelo daniti.
Ko smo dosegli zid, smo odhiteli proti vzhodu in se ustavili na enem od prevalov in počasi začeli gledati na uro. To pa nam na žalost ni prav nič pomagalo, saj je bilo na nebu preveč oblakov, da bi lahko videli sončni vzhod. Malo razočarani ampak nič manj navdušeni nad veličastnostjo zidu, smo spili vsak požirek riževega vina in se poslovili. Najini sopotnici sta se namreč podali proti vzhodu, midva pa proti zahodu do mesta mesta Gubeikou.
Po kakšne pol ure hoje sva zapustila obnovljen del zidu in se začela sprehajati po originalnem zidu. Še kakšne pol uri naprej pa sva prispela do dela, ki je bil zaprt in pod nadzorom vojske, zato bi morala nekaj kilometrov prehoditi ob zidu. Tam pa je nastala manjša težava, saj bi se morala z zidu spustiti v enem od vmestih stolpov. Vrata v stolp pa so bila zaprta in jih nikakor nisva mogla odpreti. Takrat nama je postalo jasno, zakaj nam je gospod zjutraj razlagal, da se vrata v stolp odprejo šele okoli 9.30. Ura pa je bila šele 6. Sprehodila sva se do prejšnjega stolpa, ampak tudi ta je bil zaprt. Za nasvet sva vprašala tudi skupino domačinov, ki so z velikimi fotoaparati kampirali v enem od stoplov in tudi oni so na žalost potrdili, da se vrata odprejo šele okoli 9. ure. Po zidu sva se sprehajala gor in dol in gledala, kjer bi se lahko spustila z njega. Na delih kjer je bil malo nižji, ni bilo spodaj nobene poti, ampak samo strma pobočja, na ostalih delih pa je bil zid visok vsaj nekaj metrov in precej navpičen, tako da kakšno pelzanje dol ne bi bilo ravno mogoče. Poleg tega je bil zid pod video nadzorom, zato sva se kakšnim kaskaderskim poskusom raje odpovedala. Sesedla sva se na stopnice in razmislila o najinih možnostih. Ali čakati še skoraj 3 ure (morda tudi več), da se vrata odprejo, ali pa se podati v kontra smer, proti vzhodu, opraviti malo krajši pohod in sestopiti z zidu pri East Gate. Odločila sva se za slednjo opcijo, saj sva do tja še vedno potrebovala kakšne 3 ure, tako da bi se do takrat stolp že moral odpreti.
Hoja po zidu je bila presenetljivo naporna. Gor in dol in gor in dol. Nekateri vzponi smo bili zelo strmi in stopnice tako visoke, da sem jaz komaj dvignila nogo do tja. Zgodnja ura se je splačala, saj sva večino poti opravila skoraj sama. Le na predelu, kjer iz parka pripelje gondola je bilo že nekaj najbolj zgodnjih kitajskih turistov. Ampak nekaj minut naprej sva bila spet sama. Hojo je spremljalo glasno petje škržatov, kamor nama je segel pogleda pa sva lahko občudovala kako se zid vije v daljave.
Kljub temu, da je bil pohod na koncu krajši, kot sva prvotno planirala, sva z nasmški do ušes prišla do stolpa, kjer sva morala sestopiti. Na vstopni postaji sva naletela na prijazno receptorko, ki je govorila dovolj angleško in nama razložila, da si lahko naročiva taksi nazaj do Jinshanlinga ali Gubeikua, ali pa se sprehodiva kakšna dva kilometra do vasi, kjer pelje bus direktno nazaj v Peking. Ni bilo kaj veliko filozofiranja.
Ko sva prispela v vas in malo tavala po ulicah se je za nama začel dreti starejši gospod. Najprej sva se ustrašla, da sva naredila kaj narobe, potem pa ugotovila, da nama kaže na strmo stezico, ki naju je pripeljala do postajališča ob avtocesti, od koder je bus peljal nazaj proti Pekingu. Sistem čakanja je bil zelo zanimiv. Takoj ko sva prišla na postajo, sva videl avtobus, ki je ravno odpeljal in pristopila k sprevodnici ter jo povprašala, kdaj bo naslednji bus. In odgovorila je, da kmalu. In tako smo čakali na pločniku postajališča. Vsakih 20-30 minut je pripeljal nov bus, ampak sprejel le nekaj potnikov. Sprevodnica je imela vse čakajoče preštete in nas v vrstnem redu po tri ali štiri kilcala naprej. Po kakšnih petih busih sva bila na vrsti tudi midva. Francoski par, ki je po svetu snemal dokumentarni film o praznovanju običajev, se je malo za šalo malo zares želel pridružiti našemu busu, ampak jih je sprevodnica hitro poslala nazaj. V dobri uri in pol sva bila nazaj v pekinškem vrvežu.
Ob obisku takšnih velikih znamenitosti kot je Kitjaski zid se lahko hitro zgodi, da ne dosežejo naših viskokih pričakovanj in te pustijo ravnodušnega. Najina izkužnja je bila na srečo ravno nasprotna. Na izlet sva se odpravila z visokimi pričakovanj in se vrnila z nepozabno izkušnjo, ki je bila še boljša kot sva si predstavljala. Pokrajina v tem delu je polna strmih gričev in hribov in kamor seže pogled, je mogoče videti zid. Meglice, oblaki in petje škržatov pa dodajo še posebne efekte in ustvarijo izjemo vzdušje. Resnično nepozabno!