Mongolija naju je pritegnila že nekaj časa nazaj. Pred kakšnima dvema letoma sva si ogledala tudi tv serijo Marko Polo o znanem beneškem trgovcu, ki je kar nekaj lep preživel na Mongolskem dvoru. Dežela neskončnega modrega neba naju je po tem začela še bolj zanimati, in ko se je pojavila možnost, da jo obiščeva, sva jo zgrabila z obema rokama. Država je obdana s svetovnima velesilama, Kitajsko in Rusijo, vendar je kljub temu ohranila svojo neodvisnost. Mongolski ponos je zato še toliko bolj razumljiv. Mongolije pa ne bi bilo brez veličastnega Džingiskana. On je združil nomadska plemena pod eno identiteto, in še dandanes njegov duh drži Mongolsko državo skupaj.
Za popotnike je Mongolija zelo zanimiva destinacija. Je najbolj redko poseljena država na svetu. Ob upoštevanju, da polovica prebivalstva živi v glavnem mestu, pa za preostale širne planote ostane še toliko manj populacije. Zelene planjave, ki se raztezajo v neskončnost s čredami konji in ovc, sinje modro nebo po katerem jadrajo jastrebi. To je slika, ki se mi prikaže ob misli na Mongolijo. Tudi po urah in urah se je težko naveličati takšnih pogledov.
Država pa ima kljub čudoviti naravi žal tudi temno stran. Velik problem sta alkoholizem in onesnaževanje. In potrebnih je samo nekaj ur v mestu ali pa na podeželju, da se srečaš z obema. Nič nenavadnega ni, če sredi belega dneva v vasi vidiš pijane ljudi, ki ležijo kje ob cesti. Tako mlade kot stare. Tradicionalno so Mongolci pili predvsem fermentirano mleko, ki ima podobno koncentracijo alkohola kot naše pivo. V 20. stoletju so v državo začeli uvažati vodko iz sosednje Rusije. V času komunizma so porabo kontrolirali in vsaki družini naj bi pripadla ena flaša vodke na mesec. Po padcu komunizma pa teh omejitev ni bilo več in vodka se je divje razpaslo po celi državi. Kot so nama povedali vodiči, so nevarni in predvsem bolj agresivni mladi, ki so pogosto brez službe in perspektive in se zato zatečejo k alkoholu. V Ulan Batoruju so na vsakem koraku opozarjali na tatove in nočni sprehodi niso bili najbolj prijetni, sploh po nekaj neprijetnih zgodbah, ki sva jih slišala.
Še bolj žalostno pa je bilo videti, kako je čudovita narava posejana s smetmi. Tudi po urah jahanja v divjini, ko imaš res občutek, da si oddaljen od vseh in vsega, se je sredi travnika našla prazna flaška vodke in pa nekaj papirčkov sladkarij. Ali pa voznik taksija, ki je flaško kole brez kakšnega pomisleka zmečkal in vrgel skozi okno. Ko sva videla takšne prizore, naju je zabolelo pri srcu. Po drugi strani pa sva vedela, da sva tukaj na obisku in nimava pravice pametovati, kako morajo ljudje živeti. Z vodiči smo pogosto spregovorili o teh temah in bili smo sklepčni, da je potrebno še veliko izobraževanja in osveščanja preden se bodo navade trdoživih Mongolcev spremenile.
Ceste po državi so na žalost (ali pa na srečo) precej omejene in tudi ne najbolj vzdrževane. Pred letom ali dvema, so vzpostavili redne avtobusne linije v večja mesta po državi, kar potovanje olajša in poceni. To pa še vedno pomeni 12 ur na busu do severa oziroma 3 dni do zahoda proti Altaju. Od tam pa je pot možno nadaljevati samo z dobrimi štirikolesniki. V večja mesta je možno tudi leteti, kar prihrani kar nekaj časa (in tudi energije), vendar so letalske karte precej drage, še posebno, če jih kupuješ zadnji moment.
Ko pomisliva na svoj mesec po Mongoliji, sva veliko časa preživela na cestah oziroma v avtu, videla pa ne toliko, kot bi si želela. Samostojno potovanje je zaradi slabe infrastrukture bolj težko, zato se večino popotnikov odloči za organizirane ture. Te pa pridejo s svojimi prednostmi in slabostmi.
Najlepši spomini
⁃ Obisk ljudstva Tsaatan je bila ena daleč najboljših in najbolj čarobna dogodivščina. Celotna pot od 12-urnega premetavanja v kombiju do 8 ur na konju je prispevala k tej izkušnji. Prvi pogled na dolino in tipije, jelenčke in njihovi klikajoči zvoki kopit so bili res pravljični. Še zdaj kar težko verjamem, da sva res doživela to, kar sva.
⁃ Jahanje konj: Mongolci živijo v neverjetni povezanosti s konji in z velikim ponosom vedno povedo, da so njihovi konji drugačni od Evropskih, saj so manjši in imajo krajše noge. Nobeden od naju ni pretirano izkušen jahač, zato nisva opazila razlike, so pa bili vsi izleti na konjih eni najlepših spominov celotnega meseca. Če bi jahala še več, bi bilo še bolje (s kolesarskimi hlačami seveda).
⁃ Sipine v puščavi Gobi: puščava Gobi je zelo raznolika in peščene sipine niso običajne. So pa bile tiste, ki smo jih obiskali, zato toliko bolj zanimive. Do vrha smo se kar lepo nadihali, ampak vsaka kaplja znoja je bila vredna. Pogledi in sončni zahod na vrhu so bili veličastni. Tako so naju navdušili, da naju tudi skupine turistov niso več motile.
⁃ Woodpackers Inn: eden najboljših (če ne najboljši) hostel, ki sem ga kdaj koli obiskala (hvala Nina, ker si ga našla 🙂 ). Lastnica Undral je carica in pripravljena pomagati vsakemu popotniku. Sobe so sicer zelo majhne in osnovne, ampak vse je pozabljeno, ko se usedeš za veliko skupno mizo in spoznaš zanimive in prijetne popotnike zbrane na enem mestu.
Če bi šla še enkrat, kaj bi naredila drugače
⁃ Potovanje po puščavi Gobi naju je pustilo zelo mešanih občutkov in to predvsem zaradi vodičke, njenega znanja angleščine in doprinosa k spoznavanju tega končka sveta. Pred izletom bi se zato morala pozanimati, kdo bo vodič. Z agencijo sva bila na prvem izletu zadovoljna in jim zato zaupala še enkrat, vendar je vodič tisti, ki je s tabo na izletu, ne agencija. Veva za prihodnjič, če se še kdaj odločiva za vodeno turo.
⁃ Ugotovila sva tudi, da takšen tip potovanje ni za naju. Program je bil namreč sestavljen tako, da je bil vsak dan na vrsti en ogled, čeprav bi se marsikaj dalo optimizirati oziroma prilagoditi najinim željam. Pogrešala sva dogodivščine, ki jih lahko prinese že samo naročanje hrane, raziskovati, se zgubljati … Kaj bi torej naredila drugače? Puščavo bi si definitivno ogledala, ker je res zanimiva. Ampak v lastni režiji. Bi pa potem zamudila družbo super sopotnikov, ki sva jo imela 10 dni potovanja.
⁃ Se odpravila na zahod države v gorovje Altaj. V mesecu dni, kolikor nama je viza dopuščala, si sicer ne bi mogla ogledati vsega. Razen če bi bila vnaprej opremljena z letalskimi kartami in imela do dneva natančno sestavljen plan. Naju pa Altaj še vedno mika in si ga želiva ogledati. Morda celo iz ruske strani.
⁃ Si ogledala jezero Khövsgöl na severu Mongolije. Tja se da priti tudi direktno iz Rusije. Pozimi jezero zamrzne, tako da se je mogoče po njem voziti. Kot nama je povedal Ogi se tako do vasi Tsaaganur pride veliko hitreje in lažje. Z vožnjo preko jezera se namreč izogne najbolj težkemu terenu, obisk ljudstva Tsaatan pozimi pa mora biti še 100 krat bolj pravljičen.
⁃ Imela s seboj bolj tople spalne vreče. Mongolija je celinska država in leži na dokaj veliki nadmorski višini, zato je tudi poleti (predvsem ponoči) zelo hladno in tople spalne vreče so obvezne. Najine so bile vsaj za polovico noči prehladne in zelo sva bila vesela dodatnih prevlek in dek, ki sva jih dobila pri lastnikih.
⁃ Imela s seboj opremo za kampiranje in se odpravila na nekaj dnevnih pohod. Nekam. Na backpack potovanju imava omejeno prtljage (kar načeloma ni nič slabega), tako da sva opremo za kampiranje namenoma pustila doma, saj nama razen v Mongoliji ne bi koristila. Zato kakšen izlet po naravi v lastni režiji za naju ni bil mogoč, ampak Mongolija je idealna država ravno za take dogodivščine. Verjetno najboljši način, da spoznaš neskončne zelene planote, posejane z rekami in jezeri in gostoljubnimi domačini, ki vedno povabijo na čaj in piškote.
Finance
Za 30 dni po Mongoliji sva porabila 1.318 USD na osebo, kar znaša 44 USD na osebo na dan. To je že bližje najini želeni dnevni porabi, vendar so bili organizirani izlet tisti, ki so višali stroške. Za skupno 16 dni izletov (3-dnevni izlet po osrednji Mongoliji, 10-dnevni izlet v Gobi in pa 3-dnevni izlet do ljudstva Tsaatan) sva odštela 854 USD. Te ture so vsebovale vse, prevoz, hrano in nočitve, tako da v tem času nisva kupovala skoraj nič drugega (mogoče včasih kakšno vodko in kokakolo za uravnavanje prebave ali pa sladoled). Za preostale nočitve sva porabila okoli 160 USD (v Ulan Batorju in pa na severu pri Ogiju). Okoli 220 USD pa skupaj za preostalo hrano ter prevoz (bus na sever, nekaj taksijev in vlak do meje s Kitajsko). Viza je bila za razliko od Ruske veliko cenejša (le 40 funtov), nekaj malega pa sva dala tudi za kartice, vstopnine in nekaj spominkov.
