Ulan Bator
Ko sva se s severa vrnila nazaj v prestolnico Mongolije, se je začel približevati največji mongolski festival imenovan Naadam. Spomnila sva se, da je lastnica hostla v UB-ju, Undral, omenila, da bo organizirala ogled festivala, zato sva jo povprašala, ali imajo še kaj prostih mest in če se lahko pridruživa. Tridnevni plan je obsegal ogled vseh treh glavnih disciplin ter še nekaj dodatnih aktivnosti. In vse to za samo 30 USD. Kot vedno je rekla, da nama lahko tudi uredi tudi prenočišče v hostlu, tako da je bil paket popoln.
Festival Naadam v Mongoliji praznujejo vsako let od 11. do 13. julija, v nekaterih mestih tudi nekaj dni prej oziroma kasneje. Tekmovalci se preizkusijo v treh disciplinah, ki jih je veliki Džingis Kan uvedel kot glavne discipline, ki jih mora obvladati vsak bojevnik. To so jahanje, lokostrelstvo in rokoborba. Kljub temu, da je bil festival v času kitajske oblasti prepovedan, so igre organizirali naskrivaj, tako da se je ohranil in je dandanes velik Mongolski ponos. Največji festival se odvija v prestolnici in nagrade za zmagovalce so vrtoglave, zato se tekmovalci vse leto pripravljalo na ta velik dogodek. Poleg Ulan Batorja pa si je festival mogoče ogledati po celi državi. Na manjših prizoriščih si je dogajanje mogoče ogledati od blizu.
Dan 1: sreda, 10. julij 2019
Dan sva začela zelo lenobno, saj sva vedela, da se program začne šele ob 2h. Ko sva se premaknila do hostla, sva našla zaklenjena vrata, in izvedela, da so vsi že v centru mesta. Undral nama je zato predlagala, da se pripeljeva do Arts Museuma (taksi nama je plačala kar ona) ter prtljago pustiva v avtu enega od vodičev.
V pritličju muzeja sva se pridružila skupini kakšnih 20 ljudi. Najprej so se nam predstavili vsi vodiči Woodpackers Inn hostla, nam predstavili program in nato nas je Undral odpeljala na ogled muzeja. Predstavila nam je zgodovino budizma v Mongoliji, največ zanimanja pa je pritegnila slika One Day in Mongolia, ki prikazuje vse možne motive iz življenja Mongolcev. Od paše ovc, do kuhanja, ježe konj in še in še.
Sledil je ogled Mongolskih narodnih noš na Sukhbaatar trgu. Videli smo noše Kazakov, ki prihajajo iz zahoda Mongolije, pa ples iz osrednje Mongolije in sprevod šamanov, ki so poželi največ navdušenja vseh prisotnih. Z Nemko Luiso, ki s svojo psičko Jill potuje proti Avstraliji, smo se sprehodili po jurtah, se napili fermentiranega konjskega mleka imenovanega airag in se najedli staranega sira, aaruul, ki ima podoben okus našemu parmezanu.
V hostlu so nas pogostili z veliko porcijo khuushuurja polnjenega z ovčjim mesom in ob pivu smo preživeli prijeten večer za veliko mizo hostla.
Dan 2: četrtek, 11. julij 2019
Drugi dan našega Naadama smo začeli pred vladno palačo, kjer so ob zvoku trobent in tolkal otvorili Naadam festival. S konjenico smo se sprehodili proti Naadam Stadionu. Obetal se je vroč in sončen dan, zato smo izkoristili nekaj trenutkov sence na travi, seveda pojedli par khuushuujev in se kmalu odpravili proti lokostrelskemu prizorišču, kjer so se ženske ogrevale za prvi krog. V pokriti hali smo si nato ogledali tradicionalni turnir streljanja kosti. Moški imajo na leseni deščici položeno ploščico, podobno naši domini, ki jo frcajo v kakšnih 3 metre oddaljen zid iz ovčjih kosti. Zadete kosti, ki odletijo iz kupa, se odstranijo, ostale pa morajo zbiti v naslednjih poskusih. Ob streljanju se spodbujajo z nekakšnih mrmranjem, tako da je v hali ves čas brnelo kot v čebeljem panju.
Ker smo imeli do popoldanskega dela še skoraj 3 ure časa, smo sprejeli predlog Zamija (enega od vodičev), da se gremo v hostel malo pohladit. Vožnja bi v normalnih okoliščinah trajala okoli 20 minut, ampak mesto se v času Naadama spremeni v kaos in ceste so popolnoma zabite. Ko smo končno prišli do našega kombija, smo ugotovili, da bomo naslednjo uro preživeli v vročem kombiju un se v hostel vrnili za kakšne pol ure. Zato smo to idejo opustili in se rajši odšli ohladit pod klimo v nakupovalni center. Tam smo si s skupino Singapurških študentov in Zun, Vietnamsko učiteljico, ki že 9 mesecev živi v UBju, privoščili kosilo in kupili pivo za ogled najbolj pričakovanega dela Naadama, rokoborbe.
Zami nas je odpeljal nazaj do štadiona, se na tribunah malo zapel z enim od gospodov, ki je za svoje prijatelje očistil sedeže, Zami pa je (tako kot vsi obiskovalci prej in potem) vrste na tribunah prestopil tako, da je stopil na stol. Malce presenečeni nad incidentom, smo se previdno umaknili par vrst višje. Mongolci so zelo ponosni in vročekrvni (poleg tega pa radi kaj popijejo) tako da so manjši pretepi lahko kar pogosti. Pretep smo videli tudi naslednji dan, ampak smo ga opazovali smo iz daljave. S Tadejem sva pivo preventivno prelila v flaške za vodo in začeli smo opazovati drugi krog rokoborbe (od devetih).
Na začetku nam ni bilo povsem jasno, kaj se dogaja, saj se je na igrišču prerivalo kar nekaj rokoborcev hkrati. Zami nam je razložil, da je pri rokoborbi dovoljeno vse. Tisti, ki se prvi dotakne tal s katerim koli delom telesa razen dlanjo, izgubi. Na koncu dvoboja pa zmagovalec izvede zmagovalni ples ali orlov ples, ki je bil vsaj meni najboljši del cele rokoborbe.
Zvečer je sledil ogled posebnega dogodka, Naadam night, ki so ga letos pripravili prvič predvsem za tuje obiskovalce. Tam so nam predstavili zgodovino Mongolije skozi ples. Zvezde večera so bili tradicionalni plesalci, ki s hitrimi skoki in sunkovitimi gibi rok in trupa spominjajo na tek konjev. Pa seveda obvezno grlato petje ter zgodba o starčku in zli duhu, ki vsako leto prileze iz zemlje in ga je s topotanjem treba zakopati nazaj v tla. V drugem delu predstave pa so nam predstavili nekaj sodobnih pop-rock bandov.
Ker se je predstava v mongolskem stilu začela s polurno zamudo, se je večer zavlekel proti polnoči in zgodnji odhod naslednje jutro naju je spametoval, da sva se odpravila nazaj proti hostlu.
Dan 3: petek, 12. julij 2019
Čakal nas je še zadnji dan našega festivalnega programa, in sicer ogled konjskih dirk. Prizorišče se nagaja kakšnih 30 km izven mesta in ker se ogromno ljudi odpravi na ta dogodek, se na poti po navadi naredijo daljši zastoji. Večerni program prejšnji dan se je zavlekel malo dlje, kot so naši organizatorji “planirali”. Ob 6h zjutraj me je pričakalo sms sporočilo od Undral, da lahko odidemo na pot šele ob 7h. Dodatne pol ure spanja je zelo pasalo. Z Larsom smo se z napol zaprtimi očmi napokali v kombi in odpeli še eno kitico spanja na poti do prizorišča. Okoli 9h smo se prebudili na prašnem parkirišču in se mimo šotorov sprehodili do jurte, ki jo je Undral najela za cel dan. Že navsezgodaj zjutraj je sonce pripekalo in veseli smo bili, da smo se lahko skrili pred vročino. Blago na dnu jurte so privzdignili za kakšnih 20 cm po celotnem oboku, tako da se je znotraj ustvaril lep pretok zraka.
Prva disciplina na programu je bila tekma štiri letnih konjev. Ko nama je Undral poslala program, je pisalo samo “4 year old Horse racing” in jaz sem si predstavljala, da jahajo štiriletni otroci. No, na srečo so bili štiri leta stari konji (še posebej, ker je bila naslednja disciplina “1 year old Horse racing” 🙂 ). Jahači so otroci (ne sicer štiriletni), saj so lahki in zato hitrejši. Kot je povedala Undral, je ta festival pritegnil tudi pozornost Unesca, češ kako se ljudje lahko zabavajo ob tem ko otroci delajo. Tekom najinega potovanja sva videla, da celoten narod živi s konji tako kot že nekaj sto let. Otroke postavijo na konje, ko so stari 4 ali 5 let (včasih tudi prej) in kar je Unicef dosegel, je, da sedaj nosijo čelade. Te pa so pogosto prevelike ali premajhne, tako da ukrep namesto varnosti velikokrat doseže skoraj nasprotno.
Proga je dolga 20 kilometrov in mi smo se postavili blizu ciljne črte. V daljavi smo kmalu zagledali oblak prahu in mimo nas je prigalopiral vodilni konj, za njim pa še desetine ostalih. Navijači smo glasno navijali in spodbujali konjičke “ČU-ČU”. Ob strani smo zagledali tudi konja, ki očitno ni zmogel več in preprosto korakal. Jahač je nemočno udiral na vse moči po njem, ampak konj se ni premaknil nič hitreje. Prav zasmili se nam je, predvsem zato, ker se na ta festival pripravljajo celo leto. Luisa, ki je velika ljubiteljica konj, je nato dodala, da je kljub pogledu ni preveč skrbelo, saj tako majni otroci nimajo dovolj moči, da bi lahko poškodovali konja. Tekmovalcev kar ni in ni bilo konca, vmes se je pojavilo tudi nekaj konj brez jahačev, tako da smo lahko samo ugibali, kaj se je zgodilo.
Popoldne sva se sprehodila do ciljne črte in opazila enega od tekmovalcev, ki je imel hlače okoli meč zalepljenje kar s selotejpom, da so se bolj prilegale nogi. Med stojnicami hrane so se obiskovalci preizkušali v lokostrelstvu, košarki, midva pa sva pogumno naročila kavo z LEDOM (!!!). Preostanek popoldneva smo preživeli na hladnem v jurti, kramljali s Kanadsko novinarko, francoski-avstralskim parom, seveda Luiso in Zun ter ameriškimi očeti, ki so svoje otroke pripeljali v Mongolijo. Kombinacija je bila sila zanimiva; trije odrasli moški stari okoli 50 in pet otrok. Eden od teh očetov s svojo družino sedmih otrok potuje že 12 let in žena ga trenutno čaka v Teksasu z mlajšimi štirimi. Prvi dan naju je ves navdušen vprašal, s katerega dela Slovenije sva. Rabila sva par sekund, da sva preživela šok, ker je prvo kot prvo vedel kje Slovenija sploh je, potem pa nama je ves navdušen povedal, da je Slovenija ena njegovih najljubših držav in da obožuje Bled (le kdo ga ne 🙂 ).
Za kosilo so nam naši odlični vodiči pripravili tradicionalno Mongolsko jed. V ognju so najprej nekaj ur žgali kamne, ki so jih potem v veliko posodo za mleko naložili skupaj z ovčjim mesom, krompirjem, korenjem, zeljem in začimbami. Jed se je grela kakšno uro preden je bila nared. Po tradiciji smo si nato v krogu podajali vroče in mastne kamne iz posode, kar naj bi nam prineslo dolgo in zdravo življenje.
Pot nazaj v mesto smo preživeli ob zanimivi debati, kako vse izkušnje, ki nam jih prinese potovanje, vpeljati nazaj v življenje doma. Lars se je namreč čez nekaj dni vračal v Nemčijo in se je logično spraševal, če bo ob prihodu domov preprosto zapadel nazaj v stare tirnice. Seveda nismo prišli do nobenega zaključka, je pa bilo zelo zanimiva debata, ki naju je spomnila, kako fino se trenutno imava.
V hostlu smo ob družabni mizi z vodko nazdravili na čudovit dan in lepa prihajajoča potovanja in izvedela marsikaj od nizozemskega para, ki je z avtom (Toyoto Land Cruiser) preko Skandinavije in Rusije prišel v Mongolijo. Pozornost večera pa je ukradla zelo glasna Nizozemka, ki je najprej s Tadejem stavila o tem, ali je “pivo” mongolska beseda za pivo ali ne. Verjeno kanister piva (2.5 litra), ki ga je spila v času, ko smo ostali sramežljivo spili prvo pločevinko, ni pomagal k nižanju decibelov za omizjem. Za vrhunec pa je še zamenjala besedi insekt in incest, kar je celo mizo nasmejalo do solz. V upanju, da nas ne napade kakšen insekt, smo se poslovili in si zaželeli lahko noč.
Festival Naadam je bil odličen. Videla sva vse tekmovalne discipline in še več. Naadam je za Mongolce več kot zgolj tekmovanje. Celoten narod živi za te praznike, kar je bilo videti na vsakem koraku. Ponosni so na svojo kulturo in tradicije in vsakemu, ki je pripravljen prisluhniti, z velikim veseljem razložijo marsikatero zanimivo podrobnost. Ulan Bator je največje prizorišče festivala in zanimivo bi ga bilo videti v kakšnem manjšem kraju, kjer bi si dogajanje lahko ogledala bolj od blizu. Najboljše od vsega pa so bila vsa poznanstva, ki sva jih v treh dneh navezala in res upava, da se s kakšnim od popotnikov, ki sva jih spoznala še srečava.