Iz Bornea sva v glavno mesto Kuala Lumpur priletela pozno zvečer in se odpravila v center mesta s hitrim vlakom, a na koncu izračunala, da bi bil Grab veliko hitrejši in malo cenejši. V hotelu so naju zaradi polne zasedenosti premestili v “predsedniški” apartma, ki verjetno ni bil prenovljen od sredine 90. let. Ampak po bungalovu sredi džungle in nekaj nočeh v skupinskih sobah s slanimi tuši na otoku Mabul je bil za naju vreden 5 zvezdic. Jutro sva začela počasi z zajtrkom v hotelu in tako zamudila razprodan vlak proti Penangu. Pot proti severu sva tako opravila na avtobusu, ki je bil zelo prostoren in udoben, tako da je nekaj ur zelo hitro minilo.

George Town, Penang

Iz hipsterskega hostla v centru George Townu sva imela odlično izhodišče za raziskovanje mesta znanega predvsem po ulični umetnosti. Prvi dan sva preživela med slikovitimi ulicami starih vendar urejenih kolonialnih stavb, iskala vse znamenite in skrite grafite in uživala v odlični ulični hrani, po kateri ta del Malezije še posebno slovi. Prvič sva se odpravila tudi v javno pralnico perila, saj je bila hitrejša od hostelske, kjer bi morala na obleke čakati cel dan. Tako sva prav po filmsko sedela na klopcah obdana s pralnimi in sušilnimi stroji in vsak brala svojo knjigo.

Drugi dan sva se odpravila do Penang Hilla. Pozen prihod je bil odličen izgovor, da sva se na vrh namesto peš raje odpeljala z zobato železnico. Na drugem delu otoka sva obiskala še budistični tempelj kač (Snake Temple), kjer se v notranjosti in po na vrtovih plazijo različne vrste gadov. Voznik taksija naju je še dodatno opozoril, naj bova previdna, saj so to še vedno divje živali in omenil, da pozna primere, ko so se obiskovalci vračali z nič kaj prijetnimi izkušnjami. Zaradi tega sva se še bolj previdno in počasi premikala po prostorih in iskala kače, ki so se kar zlile z okolico. 

Cameron Highlands

Pred jutranjim busom sva za zajtrk skočila v tradicionalno kitajsko restavracijo in si privoščila dim sum in zeleni čaj. Iz Penanga sva pot nadaljevala proti Cameron Highlands in po tednih tropske vročine sva končno lahko lažje zadihala. Hribovje se namreč dviga tudi do 1400 metrov visoko in zrak se na taki višini tudi blizu ekvatorja kar prijetno ohladi. V hostlu v glavni vasi Tanah Rata so nama predlagali nekaj pohodnih poti, te pa so bile zaradi deževnega obdobja lepo namočene. Na vhodu sva takoj videla kar nekaj zelo blatnih pohodnih čevljev in najini so se kmalu znašli med njimi. Prvi pohod naju je opomnil, da je mesec sedečega dela lepo načel najino kondicijo in naju spomnil, kako dober je občutek, ko se potiš še zaradi česa drugega kot samo vročine. Drugi pohod sva opravilo do najvišjega vrha in se nato med čajevimi plantažami, po katerih je to hribovje najbolj znano, sprehodila do čajnice. Čajevec so iz Šri Lanke v Malezijo prinesli Angleži, saj tu zaradi blagega in vlažnega podnebja odlično uspeva. Po obvezni skodelici čaja sva se postavila ob cesto in v zrak dvignila palec. Javnega prevoza tu namreč ni in tudi dobri Grab (Malezijski Uber) v teh krajih ne vozi, zato je štopanje nekaj povsem običajnega. Zelo kmalu nama je ustavil pick-up tovornjak in samo pomahal naj se usedeva v prtlažnjk. Z nasmehi do ušes sva se držala vsak svojega roba in se po ovinkasti cesti oddaljevala od plantaž. V vasi je voznik zapeljal ob rob ceste, midva sva skočila iz prtljažnika in mu pomahala. Ker se je prvi štop izšel tako dobro, sva sklenila, da se odpraviva še v drugo smer doline proti drugi čajevi plantaži. Naslednje vožnje niso bile več tako zabavne, vendar sva spoznala zelo prijazne domačine, od inženirja, ki polaga 5G omrežje, do dveh starejših malezijskih gospodov, ki sta nama zaupala, da se najcenejši alkohol dobi na otoku Langkawi, ki leži čist ob meji s Tajsko. 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Na plantaži BOH sva si ogledala proces predelave čaja in se predvsem čudila turistom, ki so pozirali med čajevimi grmički. Največ pozornosti je požela skupina Azijskih gospodičen (po govorici in obloženih mizah sodeč sva sklepala, da prihajajo iz Kitajske), ki so v krilih in lakastih čevljih s seboj pripeljale celo fotografa in kamermana. Na poti proti hostlu sva na tržnici kupila še posodico jagod, ki prav tako uspevajo v tem blagem podnebju. Tadeja sem nekako uspela prepričati, da za večerjo pojeva hot pot, značilno jed, kjer ti na sredino mize postavijo gorilnik z veliko posodo juhe ter različnimi sestavinami (meso, ribe, zelenjavo in rezance), ki si jih skuhaš v vreli juhi. Kljub temu da sva si pred tem pogledala, kako naj bi to jedla, nama ni šlo najbolj gladko od rok, Tadej pa je bil na koncu še vedno odločen, da za večerjo, ki si jo moraš skuhati sam, ne bi smel plačevati. 

Kuala Lumpur

Zadnja postaja je bila glavno mesto Malezije. Živahna betonska džungla, polna velikanskih nakupovalnih središč in visokih nebotičnikov. Elsa, ki sva jo spoznala v Mongoliji, naju je prijazno sprejela v svoje stanovanje. Prvi večer sva se pridružila njeni druščini na tedenskem srečanju mednarodnih priseljencev. Naslednji dan sva se sprehodila do znamenitih dvojčkov Petronas Towers in se povzpela na Kuala Lumur Tower. Tam sva nasedla manjši turistični pasti. Na izbiro so nama dali ogled nižje ali višje platforme in odločila sva se za slednjo, saj se je na tej možno postaviti na enega od mostov s steklenim dnom. Ob nakupu pa nam seveda niso povedali, da je za to treba čakati skoraj dve uri. To presenečenje naju je (tako kot vse ostale) pričakalo na vrhu in ker sva že plačala, sva več kot eno uro krožila po razgledni ploščadi in posedala po tleh. Imela pa sva vsaj to srečo, da sva kljub približujoči se nevihti dočakala tistih 80 sekund, ki ti jih namenijo, da se postaviš na steklena tla. Vse se je dogajalo tako hitro, da sploh ni bilo časa za strah. Za nama pa so vsem čakajočim rekli, da zaradi vremena zapirajo in naj se vrnejo naslednji dan. 

Zadnji večer smo izkoristili še za poslovilno oblino azijsko večerjo in tako sta se najina dva meseca v Malezija iztekla. Pred nama je bila dolgo pričakovana pot do Nove Zelandije, pred tem pa še kratek postanek v Sydenyu.