Pot z avtobusom od mesta Zhangjiajie do mesta Fenghuang je trajala par ur z nekaj vmesnimi postanki na velikanskih postajališčih. Od avtobusne postaje sva se z mestnim avtobusom odpeljala do bližine mestnega jedra in bila že ob sprehodu čez most navdušena nad pogledom na staro mesto, ki se je razprostiralo ob počasni reki. Še do pred kratkim so za vstop v mesto računali vstopnino, sedaj pa so začeli zaračunavati samo za posamezne znamenitosti, tako da sva se brez težav sprehodila do najinega guesthousa. Ta je bil v lasti starejše gospe in zelo osnoven, vendar blizu centra in glavne reke, tako da za eno noč je bilo v redu. Malo naju je razjezilo le to, da klima ni bila vključena v ceno sobe, in zaradi neke neumne trme, kljub vročini nisva hotela plačati tistih nekaj juanov ekstra.
Mesto je res zanimivo, saj se ob reki v več nadstropjih dvigajo stare lesene hiše, ki so ponekod podprte le z nekaj tramovi, po rekah se vozijo dolgi čolni, ribiči ob bregovih in sredi reke lovijo ribe. Res fotogenično mesto. Kljub popoldanski vročini sva se sprehodila po simpatičnih ulicah, po različnih mostovih nekajkrat prečkala reko, in po kamnitem mostu previdno odskakljala na drugo stran. V reki sva si namočila noge in bila zelo navdušena nad znosnimi množicami, ki so se sprehajale po mestu.
Ob sprehajanju po ulicah sva opazila eno lokalno posebnost, ki se nama je zdela precej nenavadna. Če sva prav razbrala, so ponujali edinstevno izkušnjo tolčenja po opni. Ulice so bile polne lokalov, v katerih so imeli raztavljenih nekaj deset bobnov. Na vhodu pa so promotorji tolkli ob spremljavi neke piskajoče glasbe malo v ritmu, malo mimo, brez kakšnega pretiranega navdušenja ali vidnega smisla za bobenčke. Zanimivo 🙂 Ampak dovoljujeva možnost, da nisva povsem razumela izkušnje, ki so jo ponujali na vsakem koraku.
Pred sončnim zahodom, sva se odpravila tudi na izlet z ladijco. Za 20 minutno vožnjo po reki sva kar lepo plačala, ampak izlet je bil ena glavnih stvari, ki sem si jo v mestu res zaželela. Ujela sva ravno pravi čas, ko so se ob bregovih začele prižigati lučke, in mesto je dobilo novo podobo. Zvečer sva se z Ano in Josejem (sopotnikom, s katerima smo 3 dni raziskovali park Zhangjiajie) dobili na večerji in se odpravili v eno od tradicionalnih restavracij. S Tadejem sva naročila piščanca in na presenečenje vseh dobila tudi polovico piščančnje glave (vključno z rožo!). Po ulicah so imeli sicer v kletkah zaprtih veliko račk in piščancev, v akvarijih pa zaprte ribe in rakce. Na Kitajskem je namreč zelo pomembno, da so sestavine, ki jih uprabljajo, čim bolj sveže. Meso, ki ga strežejo v restavracijah, naj bi tako prišlo direktno od tam.
Mesto je v večernih urah pokazalo povsem drug obraz. Na poti iz restavracije smo si v trgovini kupili pivo in ga želeli v miru spiti ob bregu reke. Napaka! Bregovi so bili natrpani s turisti, in ko smo iz stranske ulice prišli na glavni breg, smo brez besed obstali in nekaj trenutkov samo v tišini in zmedi opazovali dogajanje. Na hitro smo spili tisto pivo, ki sploh ni imelo več tako dobrega okusa, se mimo treskajočih in bliskajočih klubov sprehodili ob bregovih in se nato poslovili.
Naslednje jutro sva se do avtobusne postaje odpravila skupaj s prijaznim Francozom iz najinega guesthousa. Pred tem smo se okrepčali z res odlično juho z nudli, ki jo je pripravila naša lastnica. Ker je dan prej prišel iz smeri, v katero sva se midva odpravljala, nama je povedal, da avtobus med Fenghuangom in Guilinom ustavi tudi na vmesnih postajah. In zelo priročno tudi v bližini riževih teras. Tako nama je prišparal vsaj 3 ure poti do Guilina in potem nazaj. Na postaji nas je ustavila španska turistka, ki je res zmedeno razložila, da išče izotonične praške in da jih tukaj v nobeni lekarni ne zastopijo. Ko smo se tradicionalno izprašali, od kje smo, se nama je za praške zahvalila kar po slovensko 🙂 Na postaji sva srečala nekaj znanih obrazov od prejšnjega dne, avtobus pa je bil za razliko od vseh prejšnjih povezav skoraj popolnoma zapolnjen z evropskimi turisti. Pri šoferju in sprevodniku sva po poti večkrat preverila, da še nisva zamudila vmesne postaje. Na enem izvozu iz avtoceste je avtobus ustavila kar ob robu križišča in kar nekaj potnikov nas je izstopilo iz busa. Vsi smo bili namenjeni na riževe terase, samo v različne doline. Hitro smo se pomenili, kdo gre kam, in s starejšim italijanskim parom smo sklenili navezo, saj smo bili namenjeni v isto vasico. Le nekaj minut po prihodu se je na parkirišču ustavil taksi in italijanski gospod je takoj zgrgabil priložnost in se zmenil, da nas za 100 juanov na par odpelje do vasi Pingan. Ustavili smo se še na vhodu v park, kjer smo si kupili vstopne karte, in se nato v kakšne pol ure povzpeli več sto metrov visoko v zeleno dolino. Bilo je ravno po dežju, tako da je voda lila iz vseh koncev in iz vogalov so se začeli kazati delčki obdelanih riževih teras.
Na glavnem parkirišču pred vasjo nas je taksi odložil in po stopničastih poteh sva se peš sva odpravila proti najinemu hotelu. Malo sva tavala gor in dol, ker so bile potke zelo slabo označene, ampak nekako na koncu uspela najti končno destinacijo. Tadej si je zaželel sobo s pogledom na terase, in res je bila vredna nekaj dodatnih juanov. Za ogled sončnega zahoda sva se sprehodila po terasah do glavne razgledne ploščadi, kjer sva se je odprl lep razgled na dolino.
Za večerjo pojedla eno boljših jedi, riž spečen v bambusu in kar nekaj časa klepetala s kitajsko družino po obveznem fotografiranju. Mama je bila še posebno zgovorna. Tam so bili na družinskem dopustu, ampak ker ima le 10 dni dopusta, se je družini pridružila kasneje. Zelo ponosna je bila na svojo hči, ki se že 2 leti uči angleško. Tudi preko aplikacije, ki omogoča inštrukcije z angleško govorečimi tutorji. Zelo jih je zanimalo, kaj vse sva že obiskala in kakšna se nama zdi Kitajska. Ker so prihajali iz mesta Guangshou, ki leži blizu Kongkonga, so na hitro omenili tudi nemire in proteste, ki so takrat že nekaj mesecev vreli. Več od tega, da so proteste omenili, niva izvedela, saj je mami kar hitro preskočili na novo temo, nama pa se je tudi zdela preveč občutljiva tema, da bi drezala vanjo. To je bila še ena v nizu lepih izkušenj z domačini, škoda res, da se zaradi jezikovnih ovir nisva večkrat tako zaklepetala.
Naslednje jutro sva se zbudila zelo zgodaj in ujela sončni vzhod nad riževimi polji. Potem pa sva se še nekaj ur sprehajala sem ter tja, šla do stare vasi Pingan in še v drugo smer proti vasi Longji. Avtobus do Guilina je odpeljal ob 12h popoldne, tako da nisva imela dovolj časa, da bi lahko naredila pohod na drugo stran do vasi Longji in nazaj. Za eno smer bi imela čas, vendar med vasema na žalost ni nobenega javnega prevoza, v obe smeri pa bi bilo preveč na knap in zato raje nisva tvegala. V nekaj urah sva se pošteno spotila, tako da sva v hotelu pred odhodom odhitela še pod tuš in pojedla zajtrk. Pred odhodom naju je v sobi čakala še zadnja ovira, gromozanski pajek. Najprej sva ga hotela pustiti na miru, ampak ker se ni želel odmakniti od vhodnih vrat, midva pa sva morala ven iz sobe, je žal sledil spopad. 1:0 za Tadeja.
