Pot do parka Zhangjiajie iz Xiana bi se dalo narediti veliko hitreje, saj obstajajo direktni vlaki med mestoma. Midva sva po Kitjaski potovala avgusta, torej v višeku turistične sezone, in si kart žal nisva kupila vnaprej, tako da so bili ti vlaki razprodani. Do tja sva se zato morala odpraviti v dveh korakih, najprej 10 urni vlak do mesta Xingyang, naslednji dan pa še okoli 7 ur do mesta Zhangjiajie.
Ta del poti pa nama še vedno prikliče enega lepših spominov, in ko pomislim na najine izkušnje z domačini, se spomnim teh dni na vlaku. Prvi dan so na sedežih poleg naju sedeli dve gospe, punca in mlajši fant. Kot vedno, so nekaj minut bulili v naju in potem je gospa poleg Tadeja, kar po Kitajsko, začela pogovor. Takoj sva potegnila ven telefon s prevajalnikom, in ugotovila, da jo zanima, če sva iz Amerike, pa kam greva, če nama je všeč Kitajska… Potem pa je gospa izpod sedeža privlekla lavor, poln kuhanih jajc. Vsakemu je pomolila enega v roke. Malo začudeno sva jo gledala, potem pa je nakazala, da ga naj kar olupiva in pojeva. Za tem pa so iz torb začeli vleči vse svoje prigirzke in nama ponudili še klobasice pa še nekaj pikantnih ribjih prigrizkov. Najprej sva vse lepo odklonjala, pa niso prav nič upoštevali najinega branjenja in nama kar porinili vse v roke. Fant je nato opazil, da ima Tadej umazane roke in mu prijazno ponudil še prtiček. Res prijetna izkušnja. Preostanek poti nismo prav veliko več govorili. Je pa tik pred koncem poti iz drugega dela vagona prišel še en mlajši fant in se postavil pred naju in vprašal: “Are you hot?” Nikoli ne bomo izvedeli, ali je to tudi želel vprašati, ali se je kaj izgubilo v prevodu. V mestu Xingyang nisva imela veliko časa, je pa bilo to spet eno od tistih milijonskih mest, za katera sploh še nisva slišala. Za večerjo sva si privoščila malo “naše” hrane in se odpravila na steak. Dobila sva neke umetne zrezke, ki so zgledali, kot da bi bili narejeni v laboratoriju, saj so imeli na obeh straneh enako maščobe in okus ni nič kaj spominjal na govedino.
Naslednji dan sva se ponovno opremila s hrano za na vlak. Tako kot sva bila vajena že iz Rusije, so imeli na vseh vlakih vrelo vodo, tako da sva si lahko skuhala instantne nudlčke. Srečna Zala 🙂 Domačini pa so to vodo uporabljali tudi za pripravo čaja. Vsi so okrog hodili s steklenimi flaškami in termovkami, ki so imele poseben predalček za čajeve list, in tega so potem konstantno zalivali z vročo vodo in srkali čaj. Tudi na tej postaji sva spoznala oboževalce in paparace, ki so naju slikali. Simpatične punce sva potem še cel dan srečevala po vlaku, jim mahala in se smejala.
Za ogled parka Zhangjiajie sva si rezervirala sobo na zahodnem delu parka blizu Tianzi vhoda. Iz mesta Zhangjiajie je do tja na vsake pol ure odpeljal manjši bus. Toda, ker sva midva ujela zadnjega, naju je odpeljal samo do bližnjega mesta. Lastnih nama je poslal sporočilo preko bookinga, da naju tam čaka njegov prijatelj z belim avtom. Nastalo je malo zmede, saj sta bili na busu še dve kanadski turistki, ki sta dobili enako sporočilo od svojega gostitelja. Zato smo tam malo kombinirali, kdo je kdo in kdo mora v kater avto. Na koncu se je vse izšlo in malo pred temo sva prispela na najin cilj. Za res smešno ceno sva dobila tri dni nočitve s klimatizirano sobo, z zajtrkom in večerjo in zelo prijaznim lastnikom, ki nama je predlagal, katere dele parka se splača prehoditi. Spoznala sva tudi španski par, Ano in Josea, ki sta prišla nekaj ur pred nama in s katerima smo naslednje tri dni skupaj raziskovali park.
Park Zhangjiajie sestavlja nekaj sto različno oblikovanih kamnenih stolpov, ki so nastali zaradi tektonskega premikanja in ledenih dob, ki so povečale razpoke med pozameznimi deli. Navpične stene se dvigajo tudi do nekaj sto metrov visoko in moram priznati, da so se mi nekajkrat kar zašibila kolena, če smo se sprehajali preblizu roba. Med različnimi deli parka vozijo avtobusi, ki so vključeni v ceno karte, so pa seveda za potrebe kitajskega instantnega turizma tam zgradili tudi dvigalo (!!!) za vzpon ali spust na enega višjih delov in pa dve ali tri gondole. Te pa so bile doplačljive. Z eno od gondol smo se zapeljali tudi mi, saj naj bi se odpeljali nad delom z res lepim razgledom. Ampak seveda je ravno, ko smo stopili v gondolo, začel padat dež, tako da razgledi niso bili tako dobri. So pa meglice, ki so se po tem začele dvigati med špičastimi stožci v enem najbolj znanih delov parka, Tianzi mountains, poskrbele za res čarobne prizore. V nekem trenutku se prav spomnim, da nisem mogla zadržati krika, tako je bilo lepo. In postalo je tudi zelo očitno, od kje naj bi James Cameron dobil idejo za plavajoče gore v filmu Avatar.
Drugi dan smo si pogledali tudi najbolj znane stebre imenovane Avatar mountains in se s težavo prebijali skozi zastoje ljudi. Prava vaja za potrpežljivost. Dobra lastnost tega instantnega turizma pa je bila, da je bilo pet minut stran od glavnih poti, povsem prazno in tiho in le kakšna evropska duša, s katero smo si prav olajšano izmenjali nasmeške in se vedno lepo pozdravili. Smo pa v parku doživeli tudi najbolj krvav boj za mesto na avtobusih. Na postajah, kjer so se ustavljali avtobusi so bile namreč lepo speljane ograje za čakanje. Ko je pripeljal avtobus so uzlužbenci nato skupino čakajočih spustili mimo zapore, da so se lahko povzpeli na avtobus. Sistem bi lahko lepo deloval, ampak ne smemo pozabiti, kje smo. Na eni izmed postaj smo z Ano in Josejem že prišli do konca vrste in ko je pripeljal avtobus smo se lepo počasi sprehodili proti njemu, misleč, saj zdaj, ko smo mimo zapore, bomo lepo prišli gor. Amaterji. Od zadaj so mimo nas začeli teči ljudje, nas prehiteli in z rokami zaprli vhod v avtobus, da so gor spravili svoje prijatelj. Ko smo končno vstopili gor, ni bilo več prostora in tisto je bila kaplja čez rob. Kanček potrpežljivosti in olike, ki smo ga še premogli, je izpuhtel in sklepčni smo bili, da od zdaj naprej igramo njihovo igro. In na koncu je res postala igra, Tadej je postal še posebaj tekmovalen. Sva pa na eni izmed avtobusnih povezav spoznala mlada Nemca in se smeje strinjala, da če v tem kaosu trpiva midva, se morata onadva počutiti še toliko huje.
Prvotno sva se tretji dan želela vrniti nazaj v mesto Zhangjiajie in se tam odpeljati z najdaljšo gondolo na svetu do Tianmen mountains in znanega okna v gorah imenovanega Heaven’s gate. Toda zelo visoka cena in misel na trume in trume turistov naju je odvrnila od te ideje, zato sva tretje jutro ponovno preživela v parku in se sprehodila po manj obljudenih delih, kar je bilo tudi lepo. Kasneje sem prebrala, da bi se do nebeških vrat iz mesta lahko sprehodila tudi peš in bila sem kar malo jezna, da tega nisem raziskala prej. Na drugi strani parka bi si lahko pogledala tudi znan steklen most, ki sem ga že velikokrat zasledila na facebooku. Ampak rezervirati bi ga morala več dni vnaprej, tako da je tudi ta opcija odpadla. Tako pač je. Na neki točki se je potrebno sprijazniti, da vsega pač ni mogoče videti.
Že v hribih nas je spremljalo vroče in vlažno vreme, ko pa sva se spustila nazaj v mesto Zhangjiajie, je bila vročina nevzdržna. Verjetno najbolj toplih 20 minut hoje. Res sreča, da sva imela hotel v bližini, ker sicer ne vem, ali bi zdržala daljšo hojo. V središču mesta sva prenočila še eno noč in se naslednji dan z avtobusom odpeljala do Fenguhuanga.
Obisk parka je skoraj tipičen primer najinih izkušenj po celotni Kitajski. Na eni izjemno prijazni domačini, ampak potem (za naše standarde) nekontrolirane trume domačih turistov s svojimi navadami. A na drugi strani pa čudovita narava, ki je bila definitivno vredna obiska. V tem primeru povedo slike več kot moje besede.
