V mestu Kota Kinabalu sva preživela 6 tednov in pol. Veliko časa! Tako je naneslo, da se je Tadeju v službi odprl zelo pomemben projekt in zato sva sklenila, da se za nekaj tednov ustaviva. Našla sva dokaj ugoden Airbnb, ki je imel dovolj prostora za delo. Stanovanje je bilo moderno in glavna atrakcija je bil olimpijski bazen, ki je v šestem nadstropju povezoval obe stoplnici. Poleg tega pa so obljubljali tudi pogled na goro Kinabalu. Na žalost sva bila midva v stanovanju ravno v času velikih požarov v sosednji Indoneziji. Večino dni je bilo zato sivih in “oblačnih” in pogleda na veličastno goro žal nisva imela.
S stanovanjem sva sicer imela kar nekaj težav. Lastnica nama je zakupila samo 10 GB podatkov, kljub temu, da sva pred tem izrecno vprašala, če ima stanovanje zanesljivo internetno povezavo. Seveda sva podatke hitro skurila in potem morala vsakih nekaj dni “fehtati”, da nama zakupi nove. V sosednjih stanovanjih so opravljali veliko gradbenih del, tako da so med tednom skoraj vsak dan zbijali in vrtali. Takšna zvočna podlaga na žalost ni najbolj prijetna, ko se človek hoče koncentrirati. Da ne omenjam tega, da sva bila v stanovanju “na črno”, saj so v stolpnici izrecno prepovedali oddajo stanjovanj na airbnb. Tega nisva vedela vse do prihoda, ko nama je lastnica tako potiho povedala, naj ne poveva varnostnikom, da sva prišla v airbnb, ampak k njej na obisk. Pa tudi klima v kuhinji ni delal, kar je v tisti tropski vročini kar problem. Zaradi vseh teh okoliščin sva se skoraj vsak drugi dan odpravila v mesto in obredla vse hipsterske kafiče. Teh pa na srečo ni bilo malo, vsi so imeli odlično ponudbo hrane in pijače (jaz sem se najraje sladkala z macho latte). Na Tadejevo veliko zadovoljstvo pa je bil internet nadpovprečno hiter (med 50 in 240 mega biti na sekundo). Na koncu sva seveda pustila izčrpno in iskreno oceno stanovanja.
Macha latte 
Macha tortica 
Turneja po KK kafičih 
Ko sva pred šetimi leti z Nino en mesec potovali po Maleziji, sva obiskali tudi Koto Kinabalu. Tam sva na srečanju couchsurferjev spoznali prijazno domačinko Abi. Zadnjih nekaj let je delala na križarki in se pred kratkim vrnila nazaj v KK (tako domačini rečejo Koti Kinabalu) in v svojem stanovanju odprla joga studio. Ta pa je bil kot naročeno v istem kompleksu kot najin airbnb, le v sosednji stoplnici.
S Tadejem sva se tako vpisala na mesečni tečaj joge in se vsako jutro ob 8h zjutraj prikazala v Abinem stanovanju. Jutra so bila velikokrat že precej vroča in vlažna, tako da so me ure joge spominjale na vročo jogo, saj je švic od naju tekel še preden smo naredili prvi pozdrav soncu. Bilo je res super, predvsem ker imela vsako jutro obveznost, ki naju je ob zglednem času spravila iz postelje, tako da sva bila pripravljena na delovni dan. Ker sva večino dni presedela za mizo, pa je bilo še toliko bolj prijetno raztegniti najine zakrnele ude in poklepetati z Abi, ki nama je velikokrat predlagala, kje v mestu najdeva kakšno stvar. Tako nama je predlagal tudi izjemno ugodne masaže, ki sva si jih nekajkrat privoščila. Za eno uro razvajanja sva odštela manj kot 10 eurov.
Kljub temu da sva večino časa preživela za enkrati, sva se vsake toliko odpravila tudi na kak izlet. Dan pred poroko smo se z angleško druščino odpravili na eno glavnih znamenitosti, ki jih ponuja Kota Kinabalu. Iz glavnega pristanišča v mestu, Jesselton point, smo se z ladijco odpeljali do otoka Manukan. Obvezne karaoke in pivo večer prej ter bolj kratka noč se je poznala vsem. Dan smo tako v večini bolj kot ne prespali, malo smo tudi šnorklali, čeprav ne bi nič zamudili, tudi če ne bi. Oglaševane korale so na žalost zelo boge, rib pa komaj da kaj na spregled. Nevestin svak Leon nas je odpeljal na kratek pohod na vrh otoka od koder smo imeli lep pogled na sosednje otočke in nazaj na celino. Po poti smo srečali nekaj velikanskih kuščarjev, mene pa so lepo popikali komarji. V naši “bazi” smo bili priča napadu opic, ki so prežale na hrano in se vsake toliko odločile za napad. Nekaj časa smo jih uspešno podili z metanjem mivke, ampak trenutek nepozornosti in že so nam odnesle eno vrečko s hrano.
Deževen dan po poroki smo preživeli v mestnem muzeju. Takoj na vhodu nas je pričakalo okostje kita, ki je pred nekaj leti zašel v zaliv in na žalost poginil. Ko se je dež umiril, pa smo si zunaj pogledali tudi tradicionalne hiše. Veliko teh je zgrajenih na kolih in v velikih hišah lahko živi tudi več družin. Največ pozornosti je pritegnil “trampolin” iz bambusa v središču ene izmed hiš.
Jaz sem se z angleškima prijateljema odpravila na organiziran ogled nacionalenga parka Kinabalu z agencijo Amazing Borneo. S kombijem smo se kakšni 2 uri peljali do razgledne ploščadi od koder smo si lahko ogledali goro Mt Kinabalu, najvišji vrh jugovzhodne Azije. Na 4095 metrov visok vrh so domačini zelo ponosni in med drugim krasi zastavo države Sabah (države, katere glavno mesto je KK). Le nekaj minut kasneje so vrh prekrili oblaki. Gora je sicer znana po tem, da pričara zelo zanimive formacije oblakov, ki se dvignejo iz deževnega pragozda. Ogledali smo si tudi botanični vrt, kjer smo videli najmanjšo orhidejo, veliko le nekaj milimetrov, in veliko vrst divjega ingverja. Odpeljali so nas tudi do parka, kjer smo se med krošnjami dreves sprehodili po visečih mostovih. Popoldne smo preživeli v toplicah, se sprehodili do jame polne netopirjev in se v tropski vročini pošteno spotili. V takšni vročini termalna voda res ni pasala, ampak smo za izkušnjo vseeno potopili noge v enega izmed bazenčkov.
Na poti nazaj smo doplačali za ogled največjega cveta na svetu. Rafllesia je parazitska rastlina, ki cveti le 5 – 7 dni, zato naj bi jo bilo težko videti. Tisti dan smo ob cesti videli kar nekaj napisov za ogled cveta, ki so jih postavili domačini, in za ogled računali okoli 10 dolarjev. Rastlina je sicer znana tudi po zelo specifičnem vonju, ki naj bi spominjal na razpadajoče meso. “Naša” roža je bila v 3. dnevu cvetenja in bila tako zelo lepo odprta. V premer je merila okoli 60 cm, čeprav rože lahko zrastejo tudi do enega metra. Bila pa je neka druga podvrsta, tako da na srečo nismo zaznali nobenega naprijetnega smradu.
Za konec ogleda smo se ustavili še na lokalni tržnici, kjer nam je vodič predstavil nekaj značilnih jedi, od kisanega manga in slanikov do lokalnega žganja. Lušten dnevni izlet, zelo prijazen vodič in veliko novih in zanimivih informacij.
Pred prihodom v Malezijo sva sanjala tudi o obisku vrha gore Kinabalu. Na vrh se na žalost ni mogoče odpraviti samostojno, ampak samo v organiziranih skupinah. Obisk gore pa stane okoli 300 USD na osebo, kar je bilo za najin potovalni budget v tistem trenutku več, kot bi bila pripravljena plačati. Pred začetkom potovanja sva se sicer dogovorila, da si bova privoščila stvari, za katere bova menila, da so vredne nekaj dodatnih evrotov. Bila sva sklepčna, da bila za vzpon na goro pripravljena plačati v Nepalu ali pa za res ikonično goro kot naprimer Mount Fuji. Mount Kinabalu pa žal ni pasal v to kategorijo.
Obiskala sva tudi praznično povorko za dan neodvisnosti. 31. avgusta 1957 je Malezija razglasila neodvisnost od Velika Britanije iz v spomin na ta dogodek vsako leto priredijo velika praznovanja po vsej državi. Povorka se je začela zgodaj (predvidevala sva da zaradi vročine popoldne res ne bi bilo prijetno korakati gor in dol po ulicah). Nama je uspelo ujeti samo zadnji del, sva pa kljub temu ujela kar nekaj zanimivih lokalnih noš, ki so prav z veseljem pozirale Tadejevemu fotoaparatu.
Dobra dva tedna kasneje pa sva si ogledala prireditev za dan Malezije. 16. septembra 1963 se je namreč oblikovala Federacija Malezija, ki so jo poleg celinske Malezije sestavljale še Sabah in Sarawak (državi severnega Bornea) ter Singapur. Ta se je manj kot dve leti kasneje “odcepil” in postal neodvisna država, severni Borneo pa je še vedno del Malezije. Država Sabah je bila po odkritju nafte ena bolj bogatih držav v Maleziji. Sedaj pa je najbolj revna zvezna država in v pogovoru z domačini je bilo zelo hitro začutiti nezadovoljstvo. Državljani na Borneu se počutijo zapostavljene in pozabljene in tudi lokalni frizer ni potreboval dolgo preden se je začel pritoževati nad politiko.
Za moj rojstni dan sva se odpravila na rafting na reko Kiulu. Svak Leon, ki je turistični vodič, nama je priporočil agencijo Riverbug. Dogovorila sva se zelo ugodno ceno, saj sva za ceno raftinga, ki so jo imeli na uradni strani, zraven dobila še prevoz in kosilo. Ker noben od naju še nikoli prej ni bil na raftingu, sva sklenila, da bo ocena 1-2 dobra za začetek. No, najbolj napeta stvar celotnega raftinga je bilo, ko smo se čolni med seboj špricali. Kljub odsotnosti adrenalina je bil izlet zelo lušten, midva pa predvsem vesela, da sva po nekaj dneh končno preživela dan zunaj in ne pred ekrani. Za naslednjič pa veva, da se lahko podava na rafting, ki je kakšno stopnjo ali dve višji od tega 🙂
Zadnji teden sva preživela v luštem hostlu Toojou v središču mesta. Tam sva preživela že kar nekaj popoldnevov, tako da so naju natakarji že poznali. V hostlu so imeli lep skupinski prostor, ki so ga oglaševali tudi kot “co-working space”. Imeli so tudi zastonj kavo in prigrizke 🙂
Ko sva domačine vprašala, kaj počnejo v prostem času, so nama odgovorili, da gredo ponavadi v nakupovalna središča. Teh je bilo res ogromno in tudi midva sva (se mi zdi) prečesala vse. Pogosto sva se odpravila tudi na veliko tržnico, kjer sva si nakupila zalog sadnja in zelenjave. Odkrila sva (po mojem mnenju) najbolj okusen sadež; mangostina (imenujejo jo tud kraljica sadežev) je na prvi pogled zelo neatraktivna, ampak v notranjosti se skriva sočna poslastica. Tehniko odpiranja bova morala še izboljšati, saj sva pri odpiranju olesenelega olupka nekaj sadežev tudi stečkala.
6 let nazaj je bila Kota Kinabalu le ena izmed mnogih mest, ki sem si jih ogledala na mesečnem potovanju po Maleziji. Tokrat pa je po spletu okoliščin postalo dom za več kot mesec in pol. Nasmejani domačini, ki so Tadeja konstantno pozdravljali s Sir, okusna in poceni hrana in pa mesec joge – to je tisto, kar mi bo najbolj ostalo v spominu. In pa tale blog, ki je nastal ravno tam. Kljub temu, da je bil to dokaj neobičajen mesec “potovanja”, je bil zato toliko bolj unikaten, saj sva se ustavila in se vživela v mesto, kar si v dnevu ali dveh drugeče ne bi mogla privoščiti.
Dim sum za zajtrk…yes please 
Laksa 
Banana leaf 
Kralj sadežev – smrdljivi durian 
Passion fruit 
Presenečenje…rumena lubenica