Oh Kitajska, Kitajska, Kitajska. Ali kot bi na drugi strani luže rekel Doni T.: China, China, China. Kitajska je definitivno prinesla nekaj čudovitih, toda tudi nekaj najbolj stresnih dogodivščin. Na naju pa je definitivno pustila zelo globok vtis. Pred prihodom sem na uvodnih straneh Lonely Planeta prebrala, da če človek pričakuje osebni prostor, naj tja raje ne hodi. Pa sem si rekla: “ah saj tako pa že ne more biti”, ampak skoraj vsak dan tam, sem se spomnila točno teh besed. Veliko je bilo kulturnih šokov, ki sva jih pričakovala, nekaj takih, ki naju sploh niso tako motili, nekaj pa takih, ki so naju močno, pretresli in predvsem močno zamajali najino potrpežljivost in strpnost. V nekaj urah sva tako lahko prišla od čistega navdušenja nad okolico do skoraj obupa nad vsem.
Kitajska narava je čudovita, mesta zanimiva in vibranta, ljudje izjemno prijazno, če se le uspeš nekako sporazumeti. Angleško govorijo le redko, najina mandarinščina pa tudi ne obstaja, tako da večino časa pogovori tečejo le preko prevajalnih aplikacij.
Na najino izkušnjo je sigurno vplival tudi čas obiska. Avgusta ima namreč večina javnih uslužbencev dopuste, in takrat se množično odpravijo na počitnice. Velika večina jih v tujino ne potuje. Vse večji srednji razred tako množično obiskuje domače kraje. Kitajski turisti in njihova mentaliteta v večjih skupinah (potujejo namreč skoraj vedno v skupinah oziroma družinsko) pa je težji oreh, in tega se nikakor nisva mogla navaditi. Instantni turizem, kot ga je poimenoval Tadej, jim omogoča dostop do veliko znamenitosti, brez večjega napora. Zgradijo namreč godole, dvigala, speljejo avtobuse. Vse zato, da bo vse dostopno hitro, instagramabilno. Nekaj korakov stran, pa se lahko znajdeš popolnoma sam in lahko uživaš v lepotah, ki jih okolica ponuja. Mesec dni je bil dovolj za nek hiter krog, ampak daleč od tega, da bi se lahko bolj potopila v to raznoliko državo. Zgodovina in kultura sta nama bili zelo tuji, sta pa nama pri raziskovanju razlik močno pomagali dve odlični knjigi. Divji labodi (Jung Chang) opisuje zgodovino 20. stoletja skozi zgodbe treh generacij žensk. Od babice, kateri so pri petih letih začeli obvezovati noge, mame, ki se je kot mlada upornica pridružila komunistični partiji, do hčere, ki se je rodila v 60. letih in živela v Kitajski pot taktirko Maocetonga. Oracle bones (Peter Hessler, ne poznam pa slovenskega prevoda) pa opisuje izkušnje ameriškega novinarja, ki je nekaj let preživel na Kitajskem kot učitelj in novinar in imel priložnost opazovati Kitajsko v času odpiranja. Skozi zgodbe svojih učencev in prijateljev razlaga fenomene sodobne Kitajske, od tega, zakaj so možni podreti cela naselja znamenitega hutonga v Pekingu, do množičnega izseljevanja v mesta in modernih tovarniških mest.
Gradbeni bum in razvoj velemest naju je šokiral. Kljub temu, da sva nekaj let preživela v Londonu, naju to niti slučajno ni pripravilo na razsežnosti kitajskih mest in hitrost razvoja. Vedela sva, da sta Šanghaj in Pekin milijonski mesti, šokirala pa so naju predvsem več milijonska mesta, za katera nisva slišala še nikoli prej. Gradi se na polno, če je za to potrebno porušiti stara mesta, pač jih. Avtoceste, mostovi, hitri vlaki se gradijo in gradijo. In to je bilo možno videti tudi v kratkih 30 dneh obiska. Ob bežnem spremljanju političnih in ekonomskih razmer pa je le težko ostati ravnodušen in se ne vprašati, kam vse to pelje.
Če torej povzamem, pot na Kitajsko naju je zaznamovala, nadaljna pot po Aziji in Oceaniji, pa nama je dala misliti, v kakšnem balončki zaenkrat še živimo pri nas v Evropi.
Najlepši spomini
- Kitajski zid: pred obiskom sva seveda imela visoka pričakovanja, saj je to kitajski zid. In izlet je pričakovnja presegel. Dodaten dan za to, da sva se lahko v miru sprehodila edem izmed čudesu sveta je bila vredna. Strmi griči, meglice, škržati so pripomogli k celotni izkušnji. 10/10
- Yangshuo: kljub temu da pred prihodom sploh ni bil na najinem seznamu, je bil eden od vrhuncev Kitajske. Že to, da sva po tednih švicanja, lahko končno zaplavala in se shladila v reki. En dan na kolesu in en dan na motorju med apnenčastimi stožci pa sta zaokrožila celotno izkušnjo.
- Zhangjiajie: množice ljudi pač niso uničile najine izkušnje tam. Park je na momenta dih jemajoč. Ko takole za nazaj pomislim na Kitajsko, je park skoraj prva stvar, ki se mi nariše v misli.
- Hrana je bila ODLIČNA. Imela sva samo eno slabo izkušnjo, ko sva zavila v restavracijo polno domačinov in bila sklepčna, da mora biti dobro. Na koncu sva naročila 5 porcij gobic na ranjičih in po tem sklenila, da bova obiskovala samo restavracije, ki so imele na meniju sličice. Nudli, tofuji, juhe, zelenjave, knedlički, račke…ni da ni. In vse prepojeno v sočnih omakah. Še zdaj se mi pocedijo sline, ko pomislim na to.
Če bi šla še enkrat, kaj bi naredila drugače
⁃ Ne bi šla avgusta. In to iz dveh razlogov. Prvi je že nič kolikokrat omenjeni množični turizem v času poletnih počitnic. Drugi razlog pa je vročina. Na momente sva jo kar težko prenašala in v bolj zmernih mesecih bi se tem težavam lahko izognila.
⁃ Tibet je še vedno na seznamu delov sveta, ki si jih želiva obiskati. Za naju je bil tokrat žal preveč iz poti in tudi logistično bi se morala bolj pripraviti za tak obisk. Tako da uprava, da se tja še odpraviva.
⁃ Spustila Šanghaj oziroma ga obiskala prej in iz države letela bolj iz juga. Ob prijavi za vizo sva morala priložiti karto o izhodu iz države in takrat sva sklenila, da bo v Malezijo najlažje leteti iz Šanghaja. To nama je na koncu hodilo kar malo narobe, saj sva se spustila precej na jug, ki je bil definitivno vreden obiska. Kasneje sva se tudi spomnila, da bi si lahko prestavila tudi lokacijo leta. Ampak to sva se spomnila kakšen teden po tem, ko sva že odletela.
Finance
Za celotno pot sva porabila $1212 na osebo, torej $40 na dan. To je “spot on” z najinim začrtanim budgetom. Okoli tretjino je šlo za hrano in pijačo, nekaj manj za nočitve. Za prevoz sva potrošila okoli četrtino budgeta, ostalo pa je šlo za razne vstopnine, ki so bile na Kitajskem kar drage (vendar nama je moja študentska kartica kar nekajkrat priskočila na pomoč), vize in spominke.
