Zadnja postaja na Kitajskem. Pot po Kitajski naju je zanesla veliko bolj na jug, kot sva prvotno načrtovala. Iz Guilina bi do Vietnama lahko prišla z nočnim busom, do Hong Konga pa v nekaj urah z vlakom. Midva pa sva se morala vrniti v Šanghaj, od koder sva imela let naprej v Malezijo. Za okoli 1600 km sva potrebovala nekaj manj kot 10 ur na hitrem in zelo udobnem vlaku. Ritem potovanja prejšnjih nekaj dni je bil zaradi omejenega časa zelo intenziven. Skupaj z vlažno vročino in neprestanimi kulturnimi šoki sva se v največjem kitajskem mestu znašla precej izžeta. Dva dni ogledovanja sva si zato vzela bolj “na izi” in morda videla malo manj, kot bi se dalo.
Že takoj ob prihodu iz vlaka se je začutilo veliko več zahodnjaškega vpliva, kot sva ga bila vajena iz drugih mest. Na podzemni železnici sva želela dvigniti še nekaj gotovine, in ko sva zavila v del z bankomati, sva bila priča zelo čudnemu prizoru jokajočega in vreščečega dekleta stisnjenega v kot s strani fanta. Scena se nama je zdela preveč sumljiva, da bi jo lahko prezrla, zato sva varnostniku za vogalom poskusila razložiti, kaj sva videla. Ko so se končno zganili in nama sledili v smer, kjer se je vse dogajalo, smo samo še videli, kako “par” odhaja iz temnega vogala. Kasneje sva v Lonely Planetu prebrala, da je mesto sicer zelo varno, vendar imajo eno največjih stopenj spolnega nadlegovanja.
V hotelu sva se samo sesedla in zaspala. Zjutraj sva se odpravila na eno izmed predlaganih tržnic na zajtrk. Najine predstave o ulični hrani so bile zatrte, saj sva pristala na dokaj elitni novi tržnici, ampak na koncu le našla nek cenejši food court, ter se najedla cmočkov in ražničkov. Tadej je takrat sklenil, da bo nosil s seboj gotovino, da si bo lahko kupil hrenovke v palačinki kadarkoli mu bo to pač pasalo. Tržnica je bila v bližini znamenitih Yu gardens, zato sva izkoristila lokacijo in se sprehodila po notranjosti. Kot že nenekajkrat, so množice ljudi spremenile najino izkušnjo, zato sva park kar hitro zapustila in se odpravila do znamenitega rečnega brega in se sprehodila ob tako imenovanem Budnu, na drugi strani pa sva si ogledovala nebotičnike najrazličnejših oblik in barv.
Odpravila sva se tudi do nekaj nadstropne tržnice s foto opremo. Tadej si je namreč želel kupiti novo lečo za fotoaparat, in zdelo se nama je, da je to idealen kraj za takšno investicijo. Izkazalo pa se je, da za njegov Panassonic fotoaparat niso imeli skoraj nič opreme, saj je bila velika večina trgovin opremljena le z Nikon, Canon in Sony izdelki. Kljub temu se je bilo zanimivo sprehoditi po nadstropjih opremljenih z najrazličnejšo opremo, vse od čisto novih, do rabljenih in že čisto retro izdelkov. Od tam sva odšla le z novim tripod selfie stickom 🙂
Odpravila sva se še do Francoske četrti. Tam sva se sprehodila med ozkimi ulicami polnih restavracij, trgovin s spominki in uličnimi izdelki. Pojedla sva tudi tradicionalne knedlčke z nekaj juhe v notranjosti. Kot večina kitajske hrane, niso razočarali.
Zvečer sva se vrnila nazaj na rečni breg in bila priča lightšovu z drugega brega. Vse stolnice so se namreč zvečer prelevile v platna za različne reklame in zabavne uprizoritve lučk in laserjev. Na 100 let starejšem bregu pa se je trlo ljudi, ki so želeli popolno sliko s svetlečim ozadjem. Po reki so plule nič manj bliskajoče ladje. Ko sva prišla do znamenite nakopovalne ulice Nanjing road pa sva z odprtimi usti opazovala trume ljudi, ki so drle čez cesto. Ljudi je bilo toliko, da so policaji na semaforju uvedli enosmerni promet za prečkanje.
Naslednji dan sva se odpravila v muzej transporta, si ogledala zgodovino mesta, ki je bila predvsem v začetku 20. stoletja zelo zanimiva. Najboljši del pa je bila velika maketa mesta okoli katere se je dalo sprehoditi. Z metrojem sva se končno odpeljala na drugo stran reke in se sprehodila med visokimi stolpnicami. Shanghai tower je druga najvišja zgradba na svetu in povzpeti se je možno do najvišje opazovalne platforme na svetu. Sprva se nama je to zdelo prevelik izdatek za najin potovalni budget, koo pa sva se znašla pred samo zgradbo, naju je močno zasrbelo, da bi se na vrh povzpela tudi midva. Ker je bil to najin zadnji dan na Kitajskem, sva se večine gotovine že znebila, zato v žepih nisva imela nekaj sto juanov. Do najbližnjega bankomata pa je bilo skoraj pol ure hoje, na okencih prodajaln pa sva prebrala, da tujih kartic (tako kot večinoma po državi) ne jemljejo. Tako da je bila odločitev na koncu precej enostavna.
In tako se je najin zadnji dan Kitajske iztekel. Z metrojem sva se odpeljala do letališča. Odločila sva se za počasno varijanto, kljub temu da bi si lahko s hitrim vlakom pot skrajšala vsaj za polovico. Čakalo naju je nekaj urno nočno ždenje/spanje na letališču, saj je najin avion proti Maleziji odletel nekaj pred 6. uro zjutraj. So long China!