V hotelu na riževih terasah sva si uredila prevoz do mesta Guilin, saj direktnega prevoza do Yangshua ni bilo. So pa nama na recepciji zagotovili, da naju bo voznik odložil na postaji, od koder bova imela direkten bus naprej. Odlično, sva si rekla. Pot po ovinkih je bila naporna in vroča, saj smo bili natovorjeni do zadnjega mesta, klima pa ni delala najbolje.
Ko se je kombi ustavil, sva voznika preko prevajalnika vprašala, kje je postaja za naprej, in on je samo skomignil z rameni. Na koncu smo se nekako sporazumeli, da on pač ne pelje do avtobusne postaje in da morava do tja priti sama. Na zemljevidu se nama je zdela južna postaja dovolj blizu, zato sva se peš podala naprej. Kmalu sva zagledala veliko parkirišče in nekaj avtobusov in zazdelo se nama je, da bi to moralo biti to. Izza stojnice najuje je zapazil moški srednjih let in se za nama zadrl, če iščeva bus do Yangshua. Pokimala sva in takoj je vesel stekel pred naju in začel kazati, da naj mu slediva. Vse skupaj se nama je zdelo malo sumljivo, zato sem naključnega prodajalca malo naprej vprašala, kje je avtobusna postaja in pokazal je v isto smer. Nikjer nisva videla nobenih turistov, kar se je zdelo spet malo nenavadno. Prispeli smo do majhne pisarne, kjer so nama ponudili prevoz do Yangshua za 100 juanov. Še vedno je vse zgledalo malo čudno, ampak na Apple maps sva preverila, koliko stane avtobus, in cena je bila približno enaka. Ko sva videla, da ima gospa enak blokec s kartami, kot sva jih imela že dva dni prej, sva se malo pomirila in plačala, še vedno misleč, da avtobus oddide od tam.
Toda ko so iz vogala poklicali motorni tuk tuk in naju napokali tja gor, sva ugotovila, da to ni bila avtobusna postaja. Začeli smo se peljati v smeri iz centra in takrat naju je oba stisnilo v želodcu, da sva nasedla eni od nategavščin in po glavi so nama začeli rojiti vsi možni sceariji. Gospod na motorju pa je kar peljal in peljal iz mesta. Vsaj pol ure sva tako sedela v negotovosti, kam sploh gremo. Vmes sva na zemlejevidu našla južno postajo in se pomirila, da se vsaj peljemo v pravo smer. Tuk tuk naju je odložil na obcestni postaji in nama zabičal, da se morava tukaj počakati na bus, najini “karti” pa predal spredovnici. Vprašala sva jo, če naju bo bus odpeljal v Yangshou, pa nama je samo pokazala, naj stojiva tam. Ko je avtobus le pripeljal, sva bila edina turista na njem, kar spet ni zgledalo najbolj obetavno, še posebno ker je Yangshouo ena bolj popularnih destinacij. Ampak na zemlejvidu smo se ponovno začeli pomikati v pravo smer, tako da sva se končno skoraj pomirila, da nama bo kljub vsemu uspelo.
Po dobri uri naju je sprevodnica pozvala, da morava dol in uspelo nama je priti do željenega Yangshua. Na najino veliko srečo se torej nisva prav nategnila, saj sva prispela na cilj in na koncu sva ugotovila, da tudi nisva bistveno preplačala prevoza. Bi pa se lahko vse razvilo povsem drugače, zato sva si naredila par zaznamkov za podobne situacije v prihodnje:
Prvič: Nikoli ne sprejemaj odločitev, če te lulat. Zaradi vročine sva po poti spila veliko vode, in ko sva prispela v Guilin, si nisva vzela časa za iskanje stranišča. Ko sva kupovala karte sva tako razmišljala samo, kje bi dobila kakšen wc, in zato precej nepremišljeno plačala tiste karte.
Drugič: Ne zaupaj vedno naključnim ljudem, ki te takole sredi ceste zahaklajo in ti “pomagajo”. O podobnih prevarah sva brala na internetu in točno vedela, da obstajajo, ampak v tisti situaciji sva prelahko nasedla. Nemalokrat so nama naključni mimoidoči zelo pomagali, zato je včasih res težko vedeti, kdaj so njihove namene iskrene, in kdaj ne. Do tega trenutka naju je “potovalna intuicija” kar lepo vodila skozi podobne sitacije, tukaj pa sva jo povsem ignorirala, kljub temu da je obema od začetka vse malo smredlo.
Tretjič: Vzemi si čas in razišči zadeve. Ker so nama v hostlu obljubili, da naju odložijo direktno na avtobusni postaji, si sploh nisva pogledala, kje so postaje za odhod naprej. Ko naju voznik ni odložil tam, pa sva bila tako jezna nanj in na hotel, da sva precej na hitro odkorakala naprej, brez da bi si vzela nekaj minut časa in v miru pregledala, kam morava naprej.
Ampak konec dober, vse dobro 🙂 Odnesla sva jo poceni, ampak bila je dobra lekcija. V Yangshuou pa se najina pot ni končala. Morala sva priti še do 7 km oddaljene vasi, kjer sva si za tri noči rezervirala hostel. Oglasila sva se v mestni podružnici istega hostla, končno prišla do wc-ja, in na hladnem počakala na taksi, ki naju je odpeljal do končne destinacije. Hostel sva imela v mirni vasi, le nekaj deset metrov oddaljenega od reke, kar je bilo super. Sestradana sva si naročila večerjo. Na mizo so nama položili krožnik mesa, in kljub temu, da ni zgledal kot piščanec, ki sva ga naročila, nisva imela energije razmišljati, in samo planila nanj. Ko so iz kuhinje čez nekaj minut prinesli krožnik piščanca, smo ugotovili, da so nama po pomoti postregli hrano para za sosednjo mizo. Gospe natakarici je bilo strašno nerodno, mi pa smo se samo zasmejali in do konca polizali krožnike.
Naslednji dan sva si v vasi sposodila kolesa in se odpravila na izlet ob reki do dveh starih mostov. Končno je napočil tudi trenutek, ki sva ga čakala več tednov. Končno sva lahko skočila v vodo in se v tej vročini načofotala v hladni reki. Opoldne sva se vrnila v hostel, saj največje vročine nisva hotela preživeti na soncu. Za popoldanski kolesarski izlet sva se odpravila v nasprotni smer, saj sva po priporočilu iz hostal želela pogledati sončni zahod na enem izmed zaobljenih gričkov. Ob glavni cesti sva se ustavila in se osvežila s porcijo lubenice, in ko sva prispela do vznožja hriba, naju je varnostnik pregnal stran, ker se hrib ob 6h zapre 🙂 Tako nama ni ostalo drugega, kot da se počasi vrneva proti hostlu. Tja pa nisva hotela po isti poti, zato je Tadej na maps.me našel neko alternativno pot, ki naju je speljala na neka polja. Iz polj pa mimo grmičevja do travnika. Ampak te travice so bile ostre kot britev in visoke do kolen, tako da se je ob vsakem koraku vsaj ena zarezala v nogo. Kmalu sem se uprla in skoraj zjokala, da ne morem več naprej, saj so male ranice začele ob stiku z znojem neznosno srbeti. Kljub temu, da sva skoraj videla glavno cesto na drugi strani, sva tako obrnila in po tretji poti odkolesarila proti domu. Vmes naju je ujela noč, Tadeja je skoraj ugriznil pes, ampak na koncu sva le supešno sklenila kolesarski dan.
Drugi dan pa sva najela skuter, da sva se lahko dopeljala do okoli 50 km oddaljenega mesta Guangxi, ki ga prav tako obdajajo stožčasti hribi. Znan pa je predvsem po tem, da je upodobljen na bankovcu za 20 juanov. Pot je bila zabavna, čelade so se komaj držale skupaj in bile bolj za okras kot kaj drugega. V mestu sva splezala na enega od stožcev in spoznala prijazen kitajski par, ki nama je na vrhu ponudil breskve. Tam smo se prijetno zaklepetali in povedala sta nama svoji zgodbi, kako je eden zaradi poostrenih razmer med Kitajsko in ZDA zapustil New York, drugi pa se vrnil iz Oxforda. Nič kaj navdušena nad svojo situacijo sta razlagala o dolgih delovnikih, veliki konkurenci na trgu dela, neplačanih nadurah in še in še. Nobenemu od nas se ni mudilo iz hladne sence, ampak naju je začel preganjati čas, saj sva imela pred sabo še nekaj kilometrov.
Za kosilo sva se še zadnjič srečala z Ano in Josejem, ki pa tokrat nista bila sama, ampak v družbi še treh španskih sopotnikov. V restavraciji smo se zasedeli dlje, kot smo mislili, saj se nikomur ni mudilo ven na vročino. V solzah smo si razlagali vse dogodovščine, ki so se nam prigodile v nekaj tednih Kitajske, se nasmejali, ko smo izvedeli, da tinder na Kitajskem tudi deluje, in slišali še kitajsko verzijo Vse najboljše za našega prijatelja, ki je tisti dan praznoval rojstni dan. Ja, tudi v kitajščini pojejo isto melodijo 🙂
S Tadejem sva se tokrat dokončno poslovila od Ane in Joseja, se s splavom prepeljala na drugo stran reke, kjer sva se na hitro okopala in se nato vrnila nazaj v hostel. In kot bi mignil je bilo najinega obiska koncev. Naslednji dan naju je čakala precej dolga pot nazaj go Guilina in potem 9 urni hitri vlak za 1600 km nazaj do Shanghaja. Za zadnjo komplikacijo poti sva po nesreči kupila vlak na napačno postajo v Guilinu (namesto na severno postajo Xi, sva kupila na zahodno, ali ravno obratno), in si tako še malo zakomplicirala pot, ampak na srečo imela še dovolj “rezerve” in tudi tokrat na ujela vlak proti zadnji destinaciji – Šanghaju.