V kitajsko prestolnico Peking sva se odpravila iz Datonga, kjer sva poleg vseh ostalih presenečenj kmalu ugotovila tudi, da so karte za vlake zelo hitro razprodane. Z nakupom sva čakala skoraj do zadnjega trenutka. Ko sva na apliakaciji Trip.com ugotovila, da so na želeni dan že skoraj vse karte razprodane, sva se hitro spravila na železniško postajo in kupila skoraj zadnje karte za vlak ob 3.30 zjutraj. 6-urne vožnje namreč nisva želela preživeti na stojiščih.
Na železniški postaji v Pekingu naju je pričakala savna. Takoj ob izstopu iz vlaka je v naju butnil oblak vroče vlage in potrebovala sva par minut, da sva se navadila dihati. Nisva bila prepričana, ali je smog ali vlaga ali pa mešanica obojega, ampak vidljivost v mestu je bila šokantna. Ker sva se naučila lekcijo, sva takoj na postaji kupila karte za naslednjo destinacijo (Pingyao) in nato še karte za mestni promet.
Ta je v Pekingu, tako kot v ostalih kitjaskih mestih, izredno poceni. Vožnja z metrojem stane okoli 5-10 juanov (okoli 0,8-1,5 evra) odvisno od dolžine potovanja, vožnje z avtobusi pa stanejo 1-4 juane (nekaj deset centov). Metro sistem so za olimpijske igre leta 2008 zelo posodobili in bila sva sklepčna, da je to najboljši metro sistem, v katerem koli mestu, ki sva ga do sedaj obiskala. Navigacija je enostavna, saj proge potekajo v smeri sever-jug in vzhod-zahod z nekaj krožnimi linijami. Postaje so moderne z jasno označenimi smermi in kar je bilo najbolje, klimatizirane. V takšni vročini, kot sva jo doživela v Pekingu, je bil to res balzam za telo.
Na metroju sva se prvič srečala z novim presenečenjem, ki naju je na žalost spremljal vse do konca najinega obiska Kitajske. In to je bil koncept čakalnih vrst, ki na Kitjaskem preprosto ne obstaja. Ljudje se prerivanjo in vrivajo na vsakem koraku. Zato da bi prišli do sedeža, da prehitijo ljudi v vrsti za karte, da se zrinejo na vlak ali bus, na straniščih. Povsod, kjer se pojavijo večje skupine ljudi, sistem čakalne vrste odpove. Oziroma veljajo za polovico ljudi, ostala polovica pa se na njih požvižga.
In velikokrat to preseže vse meje dobrega okusa. Nobeno pljuvanje, riganje ali hrkanje naju ni spravilo s tira tako kot konstantna borba za svoje mesto. Mogoče je to tudi posledica nekaj letnega bivanja v Angliji, kjer se človek zelo hitro navadi čakanja v vrstah (queueinga) in preprosto da prednosti vsakemu, saj je tako vse bolj prijetno in lažje. Tukaj pa sva se morala kar hitro navadi, da je treba imeti komolce ven in biti pripravljen na borbo. Najprej sva se počutila zelo čudno, ko pa sva videla, da nikogar okoli naju to prav nič ne gane, sva se pač morala navaditi na tak način. Kako že pravijo: “When in Rome …”. Je pa bila to vedno zabavna tema v pogovorih s popotniki, ki sva jih srečevala. Vsi smo imeli namreč za deliti kar nekaj dogodivščin na ta račun in se na koncu vedno dobro nasmejali.
Za Peking sva si vzela štiri dni in še dan za obisk Kitajskega zidu. Prvo popoldne sva si ogledala Olimpijski park in znameniti štadion Ptičje gnezdo. Peking bo gostil zimske olimpijske igre leta 2022 in povsod po mestu je že možno videti reklamne plakate, ki oznanjajo ta dogodek.
Na poti proti olimpijskemu kompleksu sva zagledala skupino fantov, ki so kmalu opazili najine poglede in se nama približali. Jeff iz Gane nama je razložil, da že 9 let živi v Pekingu in da za svoje prijatelje snema Facebook live video, v katerem jim želi pokazati, da Kitajska ni tako revna država, kot si oni predstavljalo, da je zelo lepa in da se splača priti na obisk. Začudeno sva se spogledala in mu potrdila, da je Kitajska res kar razvita in lepa država. Očitno bova mogla obiskati še Gano, da uničiva še kakšen predsodek, ki ga imava. Na poti domov sva se ustavila še v Konfucijevem tjemplu.
Drugi dan sva si na severu mesta ogledala Summer Palace, poletno kraljevo rezidenco. Dež po navadi ni pojav, ki bi ga imeli turisti radi. Tukaj pa sva ga bila zelo vesela, saj je ohladil razgreto mesto in vsaj malo razgnal turiste.
Naslednje jutro je bilo rezervirano za ogled Prepovedanega mesta. Karte sva si kupila kar na netu, za vstop pa potrebovala samo potne liste, saj so bile karte že napisane na najini imeni. Do Trga nebeškega miru (Tiananmen trga) sva se podala eno uro pred odprtjem, da bova tam pred množicami ljudi. Kakšna optimista!! Množicam ljudi se pač ni mogoče izogniti. Sva pa bila presenečena, saj je bila večina turistov domačih. Ko sva se sprehajala po dvoriščih med palačami, sva opazovala in sklenila, da je tujih (zahodnjaških) turistov manj kot 1 procent, torej manj kot en na sto domačih. Dimenzije palače so naju presenetile. Glavne palače so še vedno zaprte za javnost, lahko pa smo si pogledali stranske palače, ki so bile namenjene služinčadi in priležnicam.
Na drugi strani palače sva se povzpela na manjši hrib v Jinhshan parku in si lahko ogledala mesto na vse smeri. Pravijo namreč, da je mesto ravno kot palačinka, zato tudi manjši hrib ponudi lep razgled. V parku sva našla tudi nek manjši tempelj, ki je bil popolnoma prazen in lepa oaza miru v tem džumbusu. Pogled na jezero v bližini naju je zvabil v nov park, Beihai park. Ob jezeru sva si privoščila pivo in Tadeja verjetno še zdaj boli pri srcu, saj sva za 275ml pivo odštela 60 juanov (okoli 8 eurov). Ampak v senci sva lahko uživala v pogledu na lokvanje in turiste na ladjicah.
Sprehodila sva se do Bell in Drum stolpov in ker sva bila prepozna za vstop preprosto uživala na trgu med njima in opazovala ljudi, ki so hiteli mimo. Skozi Hutong, ulice majhnih sivih hišk, sva se sprehodila do najinega hostla in si na terasi hostla privoščila sadno večerjo.
Najina sostanovalca v hostlu sta bila dva Angleža, ki sta očitno še slabše prenašala vročino kot midva. En od njiju se je takoj, ko je prišel v sobo, sesedel na stol in prijatelja poprosil: “Oi, can you put that on 16, mate!”. V mislih je imel klimo, ki jo je nastavil na najnižjo možno temperaturo, in potem je vsaj pol ure sedel na stolu direktno pred njo in se ni premaknil. Zvečer se je vsaj za pol ure zaprl v kopalnico pod tuš in naslednje jutro, ko sva se midva opravljala na ogled mesta, je bil ponovno pod tušem vsaj 15 minut. Še dobro, da je bila na hodniku še ena kopalnica, da sva si lahko umila zobe in šla raziskovat mesto.
Zadnji dan sva se najprej odpeljala do Temple of Heaven. To je park sredi katerega se nahaja simbol Pekinga. V parku so naju presenetile množice aktivnih Pekinčanov in Pekinčang. Razgibovali so se na gimnastičnih orodjih, si v krogu zelo zverzirano podajali hacky (tiso malo z zrni polnjeno žogico), peli, plesali in vadili taichi. Lonely Planet nama je obljubljal tudi operne pevce, ki zjutraj v parku vadijo svoje napeve, ampak na žalost jih v parku nisva našla. Sva pa zato zatavala v večjo množico ljudi, ki se je zbirala v senci pod drevesi. Na tleh so imeli položene A4 liste papirja z besedili. Ko sva se sprehajala med njimi, sva na vseh prepoznala le številke. Vsak tekst je vseboval vsaj dve, vrednosti pa so bile 25, 38, 40, 160, 178 … Tadeja sem prepričala, da je šel na skrivaj poslikat enega od listov. Prevajalnik je potrdil najine domneve in tekst, je vsebovale sledeče podatke: 31 let stara, zdravnica, 160 visoka, ne debela (!!!). Kdo sploh rabi Tinder.
Na Trgu nebeške miru (Tiananmen square) sva se sprehodila mimo mavzoleja očeta Ljudske republike Kitajske, Mao Cetunga. Na nasprotni strani trga sva na Vratih nečeškega miru lahko opazovala, kako njegov portret še vedno bdi nad mestom. Ogledala sva si tudi muzej Kitajske zgodovine. Muzej je bil velikanski, zato sva se sprehodila samo skozi pritličje, kjer so bile predstavljene Kitajske dinastije. Zanimivo je bilo tudi videti, kako so v muzeju prikazali Džingiskana. Cel mesec v Mongoliji sva poslušala samo o njem, tukaj pa so izobesili njegov portret in portret njegovega vnuka Kublai kana, ki je prestolnico Mongolskega imperija preselil v Peking. Le majhen delček bogate in dolge zgodovine.
Tadej si je želel poskusiti tudi kitajsko craft pivo, zato sva se z avtobusom peljala dobrih 30 minut stran in v pivnici spila pivo z okusom mete in ga tudi pošteno preplačala.
Zvečer smo s cimrom Alijem odšli na težko pričakovano pekinško račko. V restavraciji smo iz sosednje mize zaslišali slovenski pogovor, kar se nama je s Tadejem zazdelo kot prisluh. Toda na začudenje vseh je bila za sosednjo mizo družina, ki je prišla na obisk k teti v Peking. Podučili so nas, kako se lotiti račke, da je kožo treba pomočiti v sladkor, meso pa v omako in vse skupaj z zelenjavo zaviti v palačinko. Ali nama je predstavil svojo kolekcijo dežnih plaščev, narejenih iz recikliranih plastičnih vreč, in prav žalostna sva bila, da se nismo spoznali že prej, saj bi skupaj lahko popili še kakšno pivo.
Peking je mene navdušil. Kljub temu da so v času komunizma uničili veliko zgodovinskih zgradb, je bilo mogočnost mesta čutiti na vsakem koraku. Tadeja na drugi strani pa ni prepričal kot prestolnica, saj se na prvi pogled ne prav dosti loči od Datonga ali kakšenga drugega kitajskega mesta, le s kakšenim tempeljem več.