Datong je bila prva postaja na najinem mesečnem potovanju po Kitajski. Tja sva se odpravila po priporočilu Undral iz hostla v Ulan Batorju in prav vesela sva bila, da sva se namesto direktno v Peking za nekaj dni asimilirala v malo manjšem (tri milijonskem) mestu. Tudi Kan in Molly, ki sva ju spoznala pri prečkanju meje iz Mongolije, sta oba priporočila obisk mesta. Poleg tega pa je bila klima v tem severnem delu Kitajske še zelo prijetna. Za naju je bil kljub temu temperaturni šok, ko sva iz Mongolskih planot in spanja v puhovkah prešla na prijetnih 35 stopinj.
Naslednji šok, ki sva ga doživela, so bile razdalje na Kitajskem. Ko sva na zemljevidu preverila lokacijo najinega prvega airbnbja, se nama je zdela odlična; na južni strani obzidja, dve ulici stran od južnih vrat. V najinih glavah je bilo to 10 minutk hoje. No, izkazalo se je, da so južna vrata oddaljena skoraj 3 kilometre in da bo treba hoditi vsaj kakšne pol ure! Tudi ceste so bile vse vsaj tri pasovnice, če ne še bolj široke. Tudi po več dnevih se razdaljam in velikosti Kitajskih mest nisva mogla načuditi.
Ampak doživela sva tudi bolj prijetna presenečenja. Prvo jutro sva se odpravila kupit zajtrk in takoj za vogalom zagledala tržnico oziroma ulico, na kateri so prodajali sveže sadje. Po mesecu Mongolske mesne prehrane je bil to prečudovit pogled. Sveže breskve, banane, mango, pomaranče!!! Jutro je kar naenkrat postalo še lepše.
Naslednje presenečenje, ki sva ga izkusila že na vlaku prejšnji dan, je bilo buljenje in začudeno gledanje, občasno kazanje s prstom za dvema Evropejcema, ki se sprehajata po ulicah ne tako turističnega mesta. Na začetku je bilo kar malo neprijetno, ker nobeden od naju ni vedel, kako naj se na to odzove. Kmalu pa sva sklenila, da je najbolje, da se jim nasmehneva ali pa pomahava in lepo pozdraviva “Nihao” ali pa “Hello”. Pa smo bili vsi boljše volje!
Banke sva srečevala na vsakem vogalu. Sprehod pa kateri koli ulici v mestu naju je peljal mimo vsaj ene poslovalnice ene izmed mnogih bank. Mogoče sva bila na začetku potovanja na to še toliko bolj pozorna, saj sva upala, da nama bo uspelo odpreti bančni račun, kar nama bi omogočilo uporabo vsemogočne aplikacije WeChat Pay. Ampak bank je bilo res ogromno. Kasneje sva ugotovila, da ima skoraj vsaka provinca in vsako mesto svojo banko. Večina je bila za naju povsem neuporabnih, saj nama niso dovolili dviga gotovine z najinimi visa in mastercard karticami, zato sva bila omejena na Bank of China.
Nadzor povsod. Za nakup vsake karte za vlak ali avtobus sva morala priložiti potne liste in karte so bile izdane na najino ime, z natisnjeno številko potnega lista (anonimizirani sta bili zadnji dve številki). Za vstop na vsako železniško postajo je bilo treba iti skozi rentgen kontrolo, tako prtljage kot potnikov. Za obisk večjnih znamenitosti je bilo ob nakupu kart prav tako potrebo priložiti potni list. Že prva vožnja s taksijem nas je po nekaj metrih pozdravila z bliskavicami, ki so vsakih nekaj kilometrov nad vsemi cestami slikale promet. Občutek, da si ves čas opazovan, je bil prisoten večino časa. Sva pa se vseh teh procedur navadila in jih preprosto sprejela kot del izkušnje.
Belly out mafia, tako smo poimenovali zelo pogost pojav moške mode, ko si majico zavihajo na sredino trebuha in veselo paradirajo po mestu s trebuščki ven. Baje se to imenije tudi pekinški bikini. Bolj je bilo vroče, več trebuškov je bilo na spregled. Elsa nama je že v Mongoliji omenila, da so to “modo” v Šanghaju sicer prepovedali, saj to ne spodbuja dobrnih navad. Vendar je bilo kljub temu videti bolj pogosto kot bi si želela. Res so bili smešni, še posebno ko so se lepo čokali po svojih razgaljenih trebuščkih. V večjih mestih je bilo tega sicer manj, vendar se je vedno vsake toliko pojavil kakšen član belly out mafie.
Datong
Mesto Datong je bilo včasih pomembno strateško mesto v bližini Mongolije. V zadnjih letih so mestne oblasti investirale ocenjenih vrtoglavih 50 milijard juanov (približno 7 milijard evrov) za obnovo obzidja in starega mestnega središča. Že prva večerna vožnja s taksijem z železniške postaje ob obzidju je dala vedeti, da so se obnove lotili temeljito in v bogatem slogu. Obzidje je tradicionalno Kitajsko s štirimi glavnimi vhodi, na severu in jugu ter vzhodu in zahodu. Vse ulice znotraj starega mesta potekajo v istih smereh, torej sever-jug, vzhod-zahod. Obzidje je mogoče tudi prehoditi in kar je bilo najlepše, obisk je zastonj, treba je le pokazati potni list. Takrat se še nisva zavedala kakšna redkost je obiskati znamenitost na Kitajskem zastonj. Zvečer na obzidju prirejajo tudi različne prireditve in midva sva naključno naletela na parado zračnih balonov.
Znotraj mestnega obzidja obnova še vedno poteka. Nekaj glavnih ulic in trgov so obnovili v nekem novo-klasičnem starinskem kitajskem slogu, ki je je bil na prvi pogled videti lepo. Po nekaj ulicah pa je bilo vsega hitro preveč in ta pretirana imitacija starega stila in načičkanost na vsakem koraku je postala kar malo preveč kičasta za najin okus. Vse skupaj je zgledalo kot nek srednje dober ponaredek.
Preostali deli znotraj obzidja pa so sestavljali stari socialistični bloki, ki so nestrpno čakali na obnovo. Takoj nama je bilo očitno, da ko se na Kitajskem nekaj odločijo, to tudi izvedejo. Če morajo za to porušiti staro mestno jedro, stanovanjske zgradbe in preseliti nekaj tisoč ljudi, jih pač bodo. Zunaj obzidja se je mesto širilo na vse strani in visoki stanovanjski blokovski kompleksi so bili zasejani vsakih nekaj kilometrov.
Večina turistov se v mestu ustavi predvsem zaradi treh glavnih znamenitosti: jam Jungang, visečega samostana in najvišje lesene pagode na svetu (pagoda je budističen tempelj, običajno več nadstropni stolp).
Midva sva se odpravila na ogled jam, saj so bile iz mesta dostopne z mestnim avtobusom, ki je stal 1 ali pa 3 juane (približno 12 oziroma 36 centov).
Sledilo je novo presenečenje oziroma soočenje z visokimi cenami vstopnin. Na srečo je ponovno delovala moja študentska kartica, ki je prihranila polovico ene karte. V preko 200 jamah so v steno izklesane budistične umetne. Najbolj znana je peta jama, v kateri je izklesan 17 metrov visok kip Bude. Ostale jame so različnih velikosti, v nekaterih so stene še obarvane, druge imajo v sredi visoke pagode, ki jih je možno obhoditi, nekatere pa so zaprte zaradi restavracije. V jamah je bilo tudi prijetno hladno, kar se je prav prileglo na topel poletni dan.
V Datongu sva ostala dan ali dva dlje kot načrtovano, saj sva prvotno hotela obiskati še viseči samostan, vendar ga na koncu spustila. Delno zato, ker bi se tja odpravila v soboto in Kan naju je malo prestrašil, saj naj bi ob vikendih domači turisti množično obiskovali take znamenitosti. Delno pa tudi zato, ker je bila pot do samostana malo bolj zapletena in bi se mogla pogajati s taksisti, ki po vsej verjetnosti ne bi znali angleško. V tistem trenutku naju je pač popadla neka lenoba in sva bila kar sklepčna, da vsega pač ne bova mogla videti in da se bova tokrat odpovedala obisku te znamenitosti.
Kan je v Datong prišel dan za nama in naju zvečer odpeljal na kulinarični izlet po mestu. Posvaril naju je, da bomo poskusili lokalno hrano, in da kljub temu, da ne bo zgledalo najbolj higienično, ne bo nič v primerjavi s standardi v Mongoliji. Najprej smo se ustavili v trgovini in veselo nama je povedal, da je pitje alkohola na ulicah dovoljeno. Kupili smo si pivo. Potem pa naju odpeljal na ulico polno stojnic s hrano, kjer sva najprej pokusila rezance iz krompirjeve moke v hladni juhi, potem tradicionalne ražnjiče, na katerih sva dobila ribice in neke vrste tofu. Ustavili smo se na stojnici, kjer smo naročili omleto, ki je bila premazana s tako čudovito mešanico kisa, vina, sojine omake in še nekih lokalnih omak, katerih okusov nisva prepoznala. Njam, njam. Na žalost so nam restavracijo z oslovskim burgerjem zaprli, smo se pa zato ustavili čez cesto in Kan je naročil najprej goloba in za konec še prašičje možgane. Čisto preveč hrane za en večer in za vse sva plačala 10 USD za oba.
Domačini so bili zelo radovedni, iz kod prihajava, in zelo jim je bila všeč Tadejeva brada. Ko je Kan lastniku ene stojnice razložil, da sva iz Evrope, iz zelo majhne države Slovenije, je gospod nekaj časa tiho razmišljal, potem pa veselo izjavil: “Jugoslavija!”. Povedal nama je, da pozna jugoslovanske filme, in sicer Valterja in pa Most. V Pekingu sva izvedela, da je je bil na Kitajske zelo popularen tudi Kekec, ki je bil sinhroniziran v Kitajščino. Prikazoval je namreč lastnost, ki so jih komunisti zelo cenili – lep mlad fant, pameten in premeten ter lepa narava.
Datong naju je presenetil. Mesto, ki ga veliko popotnikov izpusti, saj je lociran na severu Kitajske. Ravno zato se nama je zdel odličen prikaz običajnega, manj turističnega Kitajskega mesta, ki se z obnavljanjem starega mestnega jedra želi prebiti med bolj poznana obzidna mesta kot Xian.