Po mesecu dni pohajanja po Mongoliji naju je čakal še zadnji del poti, zapustiti državo in prečkati mejo v tretjo državo na najini poti, KitaJsko. Nina in Aleš, ki sta ta del poti opravila že skoraj mesec dni nazaj, sta se s spalnim vlakom, odpeljala od Ulan Batorja direktno do Pekinga. Ker je to najbolj enostavno, sva prvotno tudi midva načrtovala enako pot. Na uradni strani mongolskih železnic (https://eticket.ubtz.mn/searchcall2) sva si naredila uporabniški račun in v angleški verziji (bolj semi angleški, saj je prevedene okoli polovica vsebine) našla želeni vlak K24. Zaradi najine 30-dnevne vize sva imela zelo specifičen datum odhoda. Direkten vlak do Pekinga je vozil samo 2-3 krat na teden in v najinem primeru tri dni preden ali dan po tem, ko bi se nama iztekla viza. Obisk Mongolije sva želela izkoristiti do zadnjega dne; že tako je bil en mesec premalo, da bi obiskala vse, kar bi si želela. Undral nama je še enkrat več priskočila na pomoč in potrdila, da je najlaže in najceneje, če se z vlakom odpeljeva do obmejnega mest Zamiin-Uud, s taksijem prečkava mejo in potem na Kitajski strani z vlakom nadaljujeva pot. Poleg tega nama je predlagala obisk mesta Datong, kar se nama je zdela odlična ideja, za dan ali dva aklimatizacije pred Pekingom.
Vlaki iz Ulan Batorja do mesta Zamiin-Uud so bili na voljo dnevno, tako da sva karte kupila za dan pred potekom vize in za obe karti odštela 77,000 MNT (približno 25 EUR). Za zadnji dan ture po puščavi Gobi in osrednji Mongoliji smo se z vodičko zmenili, da se v Ulan Bator vrnemo do 3h popoldne. Za popestritev nam je dva kilometra pred železniško postajo prvič na celi poti crknil avto. S Tadejem sva v glavi že kovala plan B, da do postaje odkorakava kar peš. Šofer je poleg svojega sedeža odprl loputo in se potopil v luknjo, kjer je bil motor. To ponovil kakšnih petkrat in na koncu je avto le vžgal.
Na postaji smo se z ekipo poslovili in si zaželeli srečno pot. Nakupila sva si nove zaloge hrane za pot z vlakom in nekaj tugrikov zamenjala v juane, če bi jih slučajno potrebovala za pogajanje s taksisti.
Po postaji sva začela iskati vozni red, da bi našla platformo, iz katere bo odpeljal vlak na jug. Ker je nisva našla, sva na informacijah vprašala, kje naj počakava in prijazna gospa nama je pokazala na prvo platformo in rekla, da vsi vlaki pripeljejo tja. Tako kot na železniški postaji v Kamniku, zelo preprosto.
Zasedla sva eno klopco, zrla v železniške tire in navdušeno pričakala prihod vlaka. Potovanje z vlakom imajo res svoj čar in po mesecu dni sva ga kar malo pogrešala. Kupe sva si delila še z dvema sopotnikoma. Gospe sva prijazno ponudila napolitanke, ona pa je izpod postelje z veseljem hitro privlekla konček, katerega polovica vsebine je bila hrana. Ponudila nama je khooshuur (mongolsko prepognjeno testo polnjeno s čim drugim kot ovčjim mesom), prepeličja jajčka in neke oreščke, ki so imeli okus po prašku. Še zdaj ne veva, kaj točno sva jedla, ampak sva iz vljudnosti dokončala.
Prakso iz ruskih vlakov sva še obvladala in si kot dva izkušena popotnika pripravila postelji in se počasi pogreznila v spanec. Okoli 6h zjutraj smo se začeli prebujati, se razvrščati pred wcji in vsak v svojem tempu začeli pospravljati kupeje.
Ko se je vlak ustavil v mestu Zamiin Uud smo se potniki razkropili v različne smeri. Za naju je bila za razliko od večine turistov prva destinacija najti pošto oziroma poštni nabiralnik. Na vlaku sva namreč napisala kartice, in ker sva imela mongolske znamke, sva jih želela oddati pred prečkanjem meje. To je bil tudi odličen izgovor, ki nama je kupil malo časa, da se nisva takoj zapodila v iskanje prevoza. Takoj po iztopu so naju namreč napadli taxisti in ponujali prevoz čez mejo. To je možno prečkati z vlakom, avtobusom ali pa avtom oziroma taksijem. Ob vprašanju kje je pošta, so vsi samo začudeno buljili in nekateri so nakazali približno smer. Počasi sva se premikala proti avtobusni postaji in za sabo naenkrat zaslišala glas: “Are you also looking for taxi to cross the border?”
Za nama je stal prijazen fant najinih let, ki nama je razložil, da so vse avtobusne karte že pokupljene in da s svojo punco iščeta sopotnika za taksi, da bi si razdelili stroške. Ker je bil najin namen tudi prečkati mejo, sva bila seveda takoj za to, da se jima priduživa. Odmaknili smo se od glavne postaje, kjer so vozniki za prečkanje zahtevali štirikrat več, kot smo na koncu plačali. Kmalu smo našli voznika, ki nas je za 10,000 tugrikov po osebi odpeljal čez mejo. Pošte pa žal nismo našli.
Bila sva vesela, da smo našli prevoz še bolj pa zato, ker sta bila najina sopotnika super kulski kitajski par, ki že nekaj let potuje po svetu. Poleg tega pa sta nama neverjetno olajšal tako prehod meje kot tudi vse prve šoke navajanja na novo državo.
Voznik nas je z avtom najprej odpeljal nekaj kilometrov od postaje in nato smo morali zamenjati avto za enega od ruskih jeepov. Na vrsti je bila najprej mongolska meja, kjer smo morali plačati še dodatnih 5000 tugrikov (za izhodno štempiljko ali nekaj takega). Po prečkanju sva porabila še zadnje mongolske denarčke in za haribo bombone plačala trikratno ceno. Voznik nas je počakal na drugi strani in odpeljal še do Kitajske meje. Tam smo najprej na avtomatih oddali prstne odtise. Najina sopotnika Kan in Molly sta to mejo prečkala hitreje kot midva, saj sta kot kitajska državljana lahko šla skozi avtomatskego kontrolo potnih listov. Ampak tudi najina kontrola je potekala zelo gladko. Vprašanja “Have you ever been to China before?” ter “Where are you planning to stay?” pa tudi niso bila preveč zahtevna. In tako sva vstopila v novo državo, Kitajsko. Celotno prečkanje je trajalo manj kot dve uri.
Prečkanja mej me vedno presenetijo. Nekaj kilometrov in razlika med državama je bila takoj očitna. Široke, dobro asfaltirane ceste. Moderni avtomobili vsi z volani na levi strani, mopedi in čistilci cest.
Voznik avta nas je odpeljal do železniške postaje v mestu Erlian. Cilj je bil še vedno priti do Datonga, zato sva na postaji kupila karte do mesta Jining in od tam naprej do mesta Datong. Ob vstopu na železniško postajo so vsem potnikom z rentgenom pregledali prtljago. Takoj so opazili, da imava v ruzakih ostre predmete, ki jih na železnicah ne dovolijo. Tako sva se morala posloviti od najinega švicerja in pa škarij 🙁 ideja, da bi jih po pošti poslala do hostla v Šanghaju, ki je bila najina zadnja postaja, se nama je zdela zanimiv eksperiment, toda Moli je pri dostavljavcih izvedela, da žal ne prevažajo ostrih predmetov.
Za celotno pot od Ulan Batorja do Datonga sva na koncu odštela okoli 26 USD (okoli 20 za pot do meje in čez njo in še okoli 6 za vlak do Datonga), do Pekinga pa potem še okoli 7.5 USD za vlak. To je bilo bistveno ceneje kot pa direkten vlak od Ulan Batorja do Pekinga. Poleg tega pa sva na poti spoznala super popotnika, ki sta nama prvih nekaj dni neverjetno pomagala in samo to je bilo vredno več kot karkoli drugega.