Po vrnitvi s severa Mongolije sva imela še dva tedna in dve možni destinaciji: zahod Mongolije z gorovjem Altaj in Kazaki ali pa puščavo Gobi. Mraz in dolga vožnja, ki sva jo ravno prestala na severu, sta naju odvrnila od prve možnosti, zato sva sklenila, da si bova rajši ogledala puščavo Gobi. Kar sva prebrala, videla in slišala, so samostojno potovanje v Gobi vsi odsvetovali. Zaradi pomanjkanja javnega prevoza in odročnosti večine glavnih znamenitosti brez lastnega prevoza ne bi mogla prepotovati puščave. Zato sva se obrnila na že preverjeno agencijo Camel Track in se pozanimala tudi v najinem hostlu Woodpackers, če po koncu Naadama organizirajo kakšno turo na jug.
Začetna cena v Camel Track je bila nekoliko previsoka (71 $ na osebo na dan) v skupini pa bi se nama pridružila še ena Tajvanka. S ponudbo sva malo počakala in dan pred odhodom je šefica Zaya še enkrat “preračunala” vse stroške in ceno znižala na (za naju sprejemljivih) 57 $. Zadnji moment pa se je našel še en sopotnik, tako da sva bila s končno ceno 53 $ zadovoljna.
Dogovorili smo se za 10 dnevni program po puščavi Gobi in osrednji Mongolije in v soboto zjutraj krenili na pot.
Dan 1: Baga Gazryn Chuulu
Dogovorjeni smo bili, da naju v najinem hostlu poberejo ob 9.30 in dostavijo do Camel Track hostla. Sredi zajtrka je skozi vrata v hostel prikorakal Bajna (voznik iz prejšnjega izleta). Zmedeno smo se pogledali. Midva sva pokazala na uro, ki je bila šele 8.45, ampak ko sva videla, da naju poleg voznika zunaj čaka še najin sopotnik, sva prestavila v višjo prestavo. Hitro sva pojedla, pomila posodo, spakirala do konca in Luisi v hostlu pustila denar za Undral, saj na recepciji ni bilo nikogar. Spoznala sva se z najinim francoskim sopotnikom Aloisom. Tudi njega je voznik pobral pol ure prej, zato naju je potrpežljivo počakal.
Bajna nas je odložil pred že predobro znanim hostlom Camel Track in povzpeli smo se v 4. nadstropje. Za razliko od prejšnjih dveh obiskov je to jutro v hostlu mrgolelo ljudi. Zayina pisarna je bila tako polna, da smo se vsi komaj razvrstili. Ker v hostlu še vedno niso sprejemali kartic, sva se morala napotiti v sosednjo trgovino in opraviti naporen posel, dvig 2.800.000 tugrikov. V štirih dvigih po 700 tisoč nama je uspelo in v pisarni smo po kakšnih 5 minutah prešteli vseh 2.816.400 tugrikov. Spoznala sva še četrto sopotnico, Indonezijko Elso. Vodičko Yuna sva prav tako že poznala, saj nas je zadnji dan prvega izleta pospremila do UBja. In ekipa je bila popolna.
Posedli smo se v že dobro znani ruski kombi UAZ in krenili na pot. Čakalo nas je nekaj ur vožnje po lepo asfaltiranih cestah. Okoli 1h smo se ustavili na kosilu, kjer je Tadej sklenil, da bo od zdaj naprej naročil samo še jedi, v katerih bodo jajca, saj se je na njegovem krožniku ponovno znašla ovce.
Prva postaja je bila Baga Gazryn Chuulu, granitne skulpture sredi suhe puščave. Kot nam je razložila Yuna so se v tem delu skrivale tudi lame (budistčni učitelji, ne tiste puhaste), vendar zaradi velikih jezikovnih ovir nismo uspeli izvedeti več. Zapeljali smo se kakšen kilometer stran, kjer smo sredi skale našli Eyes Spring, luknjo sredi skale, v kateri se je nahajala sveža voda, ki naj bi bila zdravilna za oči. Yuna nam je vsem, po običaju, trikrat polila oči. Kljub temu da je bila izkušnja osvežujoča, sem si morali ponovno nadeti očala, da sem našla pot do kombija.
Nastanjeni smo bili v kampu zelo blizu izvira. Jaz sem padla v dvourno komo, na začetku z nogami kar na tleh in jih šele kasneje zvlekla na posteljo.
Po večerji smo se odpravili na bližnji hrib v spremstvu psička in opazovali luno. Pred jurto smo si postavili stolčke in opazovali zvezdnato nebo. S Tadejem sva naredila nekaj lepih slikc in kmalu odšla spat.
Dan 2: Tsagaan suvarga
Zjutraj smo vsi polizali krožnike z zajtrkom. Yunina angleščina res ni najboljša, nas pa zato lepo razvaja s svojo kuhinjo 🙂 Jutro smo preživeli v avtu in kar naenkrat se je pred nami pokazalo večje mesto. Izvedeli smo, da je naš voznik, ki mu je ime Junper (ali Jean-Pier, kot ga je poimenoval Alois) doma iz tega mesta. Najprej smo se ustavili v trgovini, kjer sva s Tadejem dokupila zaloge vodke in si privoščila sladoled. Moj je imel sumljiv okus po pokvarjenem mleku, zato sem si rajši kupila novega. Kar nekaj časa smo presedeli pred trgovino in čakali, da se naš šofer pripelje nazaj.
Za kosilo smo se ustavili v restavraciji, kjer so imeli za razliko od prejšnjega dne ne meniju slike in celo vegetarijanske jedi. Ker sva se mesa resnično prenajedla, sva prav z veseljem pojedla riž z malo zelenjave in pa paradižnikovo solato. Usedli smo se pod sliko z imenom “Devine Comedy with Dante” in si čakanje na hrano krajšali z iskanjem znanih oseb. Vse od Stalina, Picassa do Einstaina. Vsega skupaj 103 osebe. Zabavno kosilo 🙂
Po kosilu nas je čakalo še nekaj ur vožnje in pred nami so se kmalu prikazali parkirani kombiji, čeprav se ni videlo nič posebnega. Ko smo se skobacali ven in naredili par korakov, nam je vsem postalo jasno, zakaj smo se ustavili.
Tsagaan Survaga, ali bela stupa, je 400 metrov dolg klif iz peščenjaka. Erozija je izklesala zelo zanimive oblike, ki skoraj spominjajo na kakšen grad ali staro mesto. Mešanica rdečkastih, oranžnih in vijoličastih plasti pa dajejo klifom še bolj magično podobo. Ko smo se približali robu, se je pod nami narisala pokrajina barvastih gričkov, ki so se razprostirali kakšnih 500 m daleč od klifov. Sledilo je obvezno fotografiranje, kljub temu pa smo bili previdni, da se nismo približali krušečemu robu. Med klifi smo našli ozko potko, ki je vodila do dna, kjer smo si klife lahko ogledali še od spodaj. Navdušeni nad videnim smo se povzpeli nazaj v kombi in se odpeljali do bližnjega kampa, kjer smo prenočili.
Po večerji (ki je bila spet zelo dobra), smo na mizo privlekli moj Michelin zemljevid in se začeli s prstom sprehajati po njem. Vsak od nas je imel za deliti marsikatero zgodbo, izvedeli smo veliko o zgodovini Indonezije, si pogledali francoske otoke razkropljene po vsem svetu in ob nekaj kozarčkih vodke debatirali še par ur.
Dan 3: Yol Valle
Po zajtrku smo se pridno napokali v kombi. S Tadejem sva sprednjo klop prepustila sopotnikoma in se najprej odpeljali do glavne ceste in potem proti mestu Dalanzadgad, glavnemu mestu province South Gobi. Tam smo si privoščili daljši postanek. Najprej za kosilo, kjer smo se razveselili piščanca na meniju. Potem smo se sprehodili skozi manjši park do mobilnega ponudnika Unitel, kjer si je Alois kupil mongolsko sim kartico, tako da ni več edini, ki brez telefona sedi za mizo. Vsi ostali se namreč ob priložnostnem signalu, takoj povežemo na internet in uživamo v tem luksuzu, dokler traja. V supermarketu smo si ponovno nakupili sladolede in v sosednjem zahodnjaškem kafiču spili kavo in ledeni čaj. Napojeni in nasiteni smo se odpeljali proti vzhodu do nacionalnega parka.
Pokrajina se je popolnoma spremenila in okoli nas so se na obeh straneh začele dvigati gorate gmote, soteska med njimi pa je bila zelena, polna vijoličastih rož, po sredini pa je tekel manjši potok.
Sprehodili smo se kakšena dva kilometra v sotesko v upanju, da najdemo kaj ledu. Dolina je namreč znana po tem, da se tudi poleti tam ohrani led. V času 2. svetovne vojne so Rusi to dolino uporabljali za shranjevanje mesa. Letos se je večina ledu na žalost že stopila, tako da smo videli le eno manjšo zaplato. Kljub temu smo uživali v svežem zraku v soteski in se zabavali ob lovljenju in slikanju zajčkom podobih živalic imenovanih Pika Boo. Ko se je soteska zožala, nam je Yuna sporočila, da nas v nadaljevanju čaka še več enakega in sklenili smo, da krenemo nazaj. No, eni malo prej, Tadej in Elsa pa sta še malo zatavala v notranjost.
Zadovoljni, ker smo končno malo pretegnili naše okončine, smo se opravili prot kampu. Po treh dneh divjine smo se vsi že zelo nadejali tuša. Naše upe je še spodbudila Yuna, ki si je popoldne kupovala šampon. In čakalo nas je razočaranje. Nič tuša. Smo pa zato dobili elektriko, od 9h do 11h, tako da smo si lahko napolnili naše power banke. Tadej je uspel z nekaj interneta dobiti tudi podnapise za film, ki so ga priporčali pred obiskom puščave Gobi. Tako smo večer preživeli ob gledanju dokumentarnega filma Zgodba o jokajoči kameli (The Story of the wepping camel) in se prav pošteno nasmejali pristnosti in kvaliteti filma. Bela kamela je na koncu povezala z mamo kamelo, mi pa smo se zazibali v spanec.
Tadej se je ponoči zbudil, da bi ujel zvezdnato nebo, ampak mu najprej polna luna, nato pa sončni vzhod nista omogočila lepih slik.