Dan 1: Ulan Bator in Terelj National Park
Z enourno zamudo se je naš vlak, s katerim smo dan prej štartali iz ruskega mesta Irkutsk, ustavil v glavnem mestu Mongolije, Ulan Batorju. Kot smo prebrali in pričakovali so nas takoj na platformi “napadli” agenti različnih turističnih agencij. Ker smo bili štirje, so se taktično razporedili in se postavili okoli vsakega od nas. Predstavili so nam zelo podobne programe in edina stvari potrebna pogajanja je bila cena. Sklenili smo, da se najprej usedemo na kavo, ki je na koncu nismo mogli naročiti, saj nismo imeli pri sebi nič gotovine. Smo se pa lahko “v miru” poenotili (za tremi mizami okoli nas so še vedno sedeli agenti, nas opazovali in nestrpno tapkali s prsti po mizi), kaj želimo videti v treh dneh, kolikor nam je še preostalo časa za skupno potovanje. Potem smo enega za drugim poklicali k mizi, da so nam prestavili ponudbe. Potrpežljivost se je splačala, saj so ceno dolar po dolar nižali. Sklenili smo, da se prepustimo vodstvu agencije Camel track. Čeprav nam niso ponudili najnižje cene (rekli so nam le, da bo nižja od 50 USD na osebo na dan) smo na internetu prebrali dobre ocene in sklenili, da za dolar ali dva razlike raje gremo na ziher.
Odpeljali so nas do njihovega hostla, kjer so nam postregli z zajtrkom, rezino kruha z viki kremo, rezino kruha z marmelado in pohano šnito. Šefica Zaya je poleg nas zbrano računala in nam ponudila ceno 49 USD (kar teoretično je nižje od 50). V tem času je v hostel prišla še skupina treh študentov iz Hongkonga, ki se je pridružila našemu avtu, tako da se je končna cena znižala še za 5 na končnih 44 USD. Cena je vključevala prevoz, vodiča, spanje, tri obroke na dan in vse oglede ter jahanje konj in kamel.
Na žalost v hostlu niso sprejemali bančnih kartic, zato smo se morali na bankomatu v bližnji trgovini spoznati z novimi bankovci okrašenimi z obrazom enega in edinega Džingiskana. To je bil prvi znak, da se bomo mogli v nasprotju z Rusijo, kjer nas je brezgotovinsko plačevanje prav razvadilo, tukaj navaditi na “good old money”. Visoka inflacija je prinesla zelo visoko vrednost mongolskega tugrika, približno 30.000 za 10 evrov. Na srečo so v vseh hostlih in turističnih agencijah sprejemali vse valute (najraje pa dolarje), tako da smo lahko porabili nekaj zalog, ki smo jih prinesli iz Slovenije.
Opremljeni z devizami, obvezno zalogo vodke, osvežilnimi robčki in vodo smo se vrnili v hostel. Pred odhodom se je pošteno ulilo in Tadeja so v hostlu prijazno opremili z dežnikom, ki ga je ob koncu pozabil vrniti in ga še vedno veselo nosi s seboj.
Spoznali smo se s svojim vodičem in voznikom, Bojno in Bajno. Prva postojanka je bila tržnica, kjer je Boyna nakupil hrano, Tadej pa obvezno sim kartico z 10 GB prenosa podatkov. Zelo kmalu se je elegantna vožnja po asfaltu končala in zavili smo na makadamsko cesto, ki se je ob dežju spremenila v velikansko blatno polje. Naš voznik je malo za našo zabavo in malo zares poskrbel za zelo poskočno vožnjo, ki je spominjala na kakšno etapo rally-ja. Jaz in Aleš sva imela pogled na cesto, Nina in Tadej pa samo na najina prestrašena obraza, ki sta se zategnila vsakih par minut, ko je Bayna izvedel kakšen nov manever.
Za kosilo smo se ustavili v gostilni sredi manjše vasi in se prvič srečali z okusi in vonji, ki so naju spremljali še cel mesec. Mutton oziroma ovčje meso (žal ne jagnjetina, ampak stara ovca) ter milk tea oziroma čaj s slanim mlekom, ki naju je z Nino spominjal na okus mlečnega riža, brez riža in z malo več soli.
Po kakšnih dveh urah vožnje smo naredili postanek sredi mongolskih step. Tam smo si ogledali največji kip konja na svetu, okoli 40 metrov visok kip koga drugega kot Džingiskana. Kip je zgradila turistična agencija, ki je v lasti sedanjega Mongolskega predsednika. Očitno gradnja takšnega spomenika ni škodila pridobivanju podpore.
Na parkirišču nas je čakalo prijetno presenečenje – avtodom z registracijo GO. Ves čas obiska smo bili pazljivi, če bi kje zaslišali slovensko besedo. Nino sem celo prepričala, da je ogovorila dva popotnika, ki sta izstopila iz avta parkiranega poleg Goriškega, da sta to “naše dva”. No, na žalost sta bila ruska popotnika, ki nista razumela njenega pozdrava “Živjo, a sta vidva iz Slovenije”. Tadej se je preizkusil v prvi tradicionalni mongolski disciplini, lokostrelstvu. Puščice so mu levo roko pošteno zažgale in ob malo pomoči je na koncu uspel zadeti tarčo, napeto živalsko kožo.
Vreme se je razjasnilo in zelene mongolske stepe so se začele kazati v vsej svoji lepoti. Zavili smo v sosednjo dolino proti nacionalnemu parku Terelj. Pogled so nam sem ter tja skazili novo zgrajeni turistični kompleksi. Resno smo se začeli spraševati, kdo pod milim nebom je dovolil v tako lepo naravo umestiti tako grde zgradbe, še posebno ker bi lahko park opremili s stotinami jurt, ki tako lepo pašejo na neskončna zelena ozadja. Ustavili smo se ob znani skali v obliki želve. Sledile so obvezne slike, ene bolj umetniške kot druge. Bolj kot skala me je presenetil prvi stik z vonjem Mongolije. Do konca potovanja nisva izvedela, kako se imenujejo rožice, ki na vseh travnikih oddajajo tako lep vonj.
Blizu želvje skale se je nahajal tudi naš kamp in navdušeni nad jurtami smo raztovorili svoje ruzake in se vsak ob svojem času konkretno zabili z glavo v podboj vrat.
Popoldne je bil na sporedu izlet s konji. Časa za merjenje dolžine nog ni bilo. Mogli smo se sprijazniti z danim sedlom in vodič nas je odpeljal na lep sprehod okoli skal, ki so se dvigale nad našim kampom. Sončno vreme, modro nebo, zeleni travniki in rjavkasti kamni v ozadju so poskrbeli za res lep izlet. Moj konj in konj enega od prijateljev študentov sta bila navezana na našega vodnika, tako da nisva imela prav nič kontrole nad tem, kam gresta in kako hitro. Ostali pa so se zabavali z usmerjanjem levo desno, priganjanjem in ustavljanjem. Ta izlet je ostal eden lepših spominov na Mongolijo.
Po večerji smo se peš odpravili na bližnji hrib in ujeli še zadnje sončne žarke ter pogled na našo in sosednjo dolino. V kampu smo na pobudo Bojne nabrali les in pripravili ogenj. Po dnevih iskanja “najboljših” restavracij in lokalov po ruskih mestih je bil večer, ko okoli nas ni prav ničesar in se nam ni bilo potrebno odločati kaj početi, zelo lepo in sproščujoče nasprotje.
Ko pa nam je Boyna povedal, da lahko dobimo tudi pivo, je večer postal še lepši. Najprej so nam ponudili toplega, kar se nam ni najbolj dopadlo in na srečo se je našlo še nekaj prostora v skrinji. Strateško so ga zložili ob rob zato se je hitro ogladil. Ker pa je bilo v skrinji večinoma ovčje meso, so pločevinke dobile čudovit vonj po ovcah. Ah, te vonjave Mongolije.
Naši sopotniki so nam razložili o trenutni situaciji in protestih v Hongkongu in niso bili ravno najbolj navdušeni nad najinim načrtom obiska Kitajske. Noč je postajala vedno bolj temna in na nebu so se ena za eno začele prikazovati zvezde. Veliko zvezd.
Za vrhunec večera pa je poskrbel naš voznik, ki smo ga tekom dnega preimenovali v Rambota. Bojna nam je prevedel, da lahko Rambo, če spije kozarec vodke, z jezikom poliže gorečo vejo. Ker smo bili opremljeni z vodkami, smo seveda zagrabili priložnost in mu ponudili kozarček. Malo presenečen, ker tega ni pričakoval, ga je spil, nato pa vodiču pokazal, katero vejo naj mu poda. Veja je bila na eni strani še hladna, en del pa je prišel iz sredine ognja in žarel. Pogledal si jo je z vseh strani, v ustih nabral nekaj sline in nato žareč del palice nekajkrat polizal. Skoraj tako kot bi imel sladoled. V šoku smo opazovali, kaj se je pravkar zgodilo in nihče od nas ni imel časa izvleči telefona ali fotoaparata, da slučajno ne bi zamudil tega spektakla. Ogenj je začel pojenjati, piva pa je tudi zmanjkalo in čas je bil, da zaključimo naš prvi dan v Mongoliji in se spoznamo s hladnimi nočmi in trdimi posteljami, ki jih ponujajo jurte.