Četrtek, 13. 6. 2019
Pa je končno prišel težko pričakovani 13. junij, dan, ko se najino potovanje prične. Zjutraj sva še nekoliko zmedeno tavala po hiši v Kamniku, se še zadnjič postavila na tehtnico obložena z obema ruzakoma in potem brez, da sva izračunala težo najinih potrebščin. Tadejev glavni ruzak nekaj manj od 10 kg + ročni težek 5 kg, moj bajsi pa 13 kg + dodatnih 4 kg v ročni prtljagi. Zadovoljna s kilažo in še vedno malo v skrbeh, če sva slučajno kaj pozabila, sva se poslovila doma in se odpeljala do Mengša, kjer sva pobrala svoja potovalna sopotnika Nino in Aleša. Na banki v Mengšu sva končno dobila dolarje (za vsak slučaj), ki sva jih prej dva dni iskala od Kamnika do Kranja. Incidenta z vračilom avta na Brniku raje ne bom opisovala, ker se mi še zdaj poveča pritisk ob misli na to. Sedaj samo upava, da se bodo stvari razrešile, in da nama morebitne kasnejše komplikacije ne bodo zagrnile potovanja.
Na letališču smo hitro spili še zadnje slovensko pivo in se hitro vkrcali na letalo, saj so po zvočniku zagrozili, da nam bodo sicer odstranili prtljago iz letala.
Ob prihodu v Moskvo smo se malo prestrašeni podali proti kontroli dokumentov in na presenečenje vseh prišli skozi v nekaj minutah, vsak opremljen z majhnim viza lističem, ki ga moramo hraniti do konca potovanja po Rusiji.
Prva postojanka na letališču: karte za vlak od letališča do mesta, ki sta jih Tadej in Nina kupila v rekornih 4 sekundah. Potem obvezen obisk bankomata, da smo se opremili z ruskimi rublji. Z Alešem sva naredila tipično turistično napako in skupaj plačala 3000 rubljev provizije (36 eur). Dodatna turistična taksa za neumnost 🙂 In tretja obvezna postaja, brez katere novodobni popotniki ne znamo: nabava sim kartice s 40 GB prenosa. Prodajalec nas je presenetil z zelo dobro angleščino in prijaznostjo in že takoj poteptal vse predsodke o neprijaznih in nesramnih Rusih. Pot z vlakom do mesta je bila zanimiva in nas peljala mimo manj glamuroznih moskovskih predelov. Po poti smo začeli vaditi znanje cirilice in z glasno mešanico navdušenja in veselja privabili marsikateri pogled lokalcev, ki so se vračali z dela.
Ko smo izstopili iz vlaka na postaji Belaruskaya, nas je ponovno presenetila prijazna Moskovčanka, ki je opazila naše tavanje v vse smeri v iskanju prave table in nas usmerila na postajo metroja. Kupovanje kart za metro se je ponovno izkazalo za mačji kašelj in navdušeni nad bogato okrašenimi podzemnimi postajami smo nadaljevali pot proti hostlu.
Ta je bil hmm..kako bi rekla, klavstrofobično umeščen v mansardo stare meščanske hiše, do katere se je bilo treba povzpeti po ozkih pogosto okrušenih stopnicah. Naša soba je bila majhna, z enim strešnim oknom okoli 4 m visoko, tako da smo ga morali iz zgornjega pograda odpirati s palico. Dobili smo samo eno omarico za shranjevanje stvari, sobe nismo mogli zakleniti (kar se je sicer izkazalo za plus naslednji dan, ko so nam ob nalivih zaprli strešno okno), čistoča na stranišču in tušu pa žal ni bila bleščeča.
Prvo večerjo smo si privoščili v lušti ruski restavraciji. Nazdravili z obvezno vodko in pivom ter pojedli prvo piščančjo juho s kopercem in varenike. Natakar si je na koncu brez vprašanja vzel celih 600 rubljev napitnine in še vedno nam ni jasno, zakaj se mu nismo pritožili – vodka nas je očitno naredila dovolj radodarne 🙂 Na poti domov smo se ustavili še na hipsterski tržnici in si naročili pivo na par za lažje spanje. Nina in Aleš sta spila Delirium Red, rdeče pivo, ki je spominjalo na jagodni sok s smetano in imelo okus po otroški zobni pasti. Dobro za lahko noč.
Zdaj me pa zanima incident z vračanjem avtomobila 😃