Četrtek, 20. 6. 2019
To je bil najkrajši del poti na vlaku in prav veseli smo bili, da nismo zamenjali nobenega časovnega pasu in da smo se lahko zjutraj naspali. Pojedli smo zajtrk – Tadej je prejšnji dan kupil šalam, ki smo ga z velikim veseljem rezali in zmazali. Pokrajina je bila enaka kot že 3 dni prej: brezje, brezje, brezvezje (globoka pesem Nine in Tadeja). No med breze pomešane tudi smreke in sem ter tja kakšna vas.
Nekaj čez 12 je vlak pripeljal v nov kraj, Krasnojarsk. Z yandeksom smo se zapeljali do hostla (namesto 50 min hoje smo raje plačali 150 rubljev, kar je približno 2 evra). Hostel je bil prostoren in čist in s Tadejem sva izkoristila priložnost in oprala prvo žehto perila, saj nama je že skoraj zmanjkalo kratkih majc. Stuširani in malce okrepčani z ostanki zajtrka smo sklenili, da se kljub ne najbolj zgodnji uri podamo proti glavni znamenitosti mesta, parku Stolby, kjer se nahajajo veliki kamni vulkanskega izvora najrazličnejših oblik. Z avtobusom smo se odpeljali iz mesta in osvojili sistem plačevanja. Poleg šoferja je na busu namreč tudi sprevodnik, ki na vsaki postaji zapazi nove potnike in se potem sprehodi do njih, da jim zaračuna karto.
Prvi poskus obiska parka je bil manj uspešen, saj nas je google speljal na napačno stran. Sprehodili smo se skozi zelo zanimivo naselje mešanico med barakami, graščinami in tradicionalnimi hišami. Prisopihali smo do smučišča, kjer nas je kot zelo očitne turiste opazil gozdni ranger in posvaril, da je do parka po tej poti 13 km in da je pot polna klopov (še dobro, da je delal google translate) in medvedov.
Po navodilih smo se odpeljali še 2 postaji dalje in se po lepo označeni, široki poti podali na 1.5 urni pohod do skal. Pot je bila zelo lepa in precej obljudena. Skale bile so veličastne in zgledalo je, kot da se zelo lahko pride na njihov vrh. Sledilo je nekaj žal neuspelih poskusov, da bi osvojili katerega izmed njih. Kmalu smo obupali nad to idejo in se raje sprehodili okoli. Da bi si prikrajšali malo časa, smo se po manj obljudeni poti podali nazaj v dolino in vsa opozorila o medvedih in volkih v okolici so se na tej poti zdela bolj primerno kot do zdaj. Z glasnim klepetom in žvižganjem smo kar se da hitro sestopili v dolino.
Nasproti vhoda v park ob pogledu na reko Jenisej smo si privoščili večerjo in se z avtobusom odpravili nazaj v mesto. Večerni sprehod ob rečni promenadi in samo mesto nas je navdušilo. Kjlub temu da ni polno nekih turističnih znamenitosti, je bilo zelo čisto, urejeno, pločniki niso bili polni lukenj in pasti, ljudje pa prijazni in radovedni, od kje smo in kaj počnemo v mestu.
Sledilo je obvezno večerno pivo in tako za gušt smo pojedli še malo ruskega sušija. Dober dan!
