Sreda, 19. 6. 2019
Mesto Novosibirsk je nastalo le kakšnih 100 let nazaj in je največje mesto v Sibiriji s 1.6 milijona prebivalci (Tadej bi bil zelo ponosen name, ker sem si končno uspela zapomniti to statistiko). Železniška postaja je tako kot vse ostale zelo mogočna zgradba, okoli nje pa se tudi zgodaj zjutrja zbirajo zelo različni ljudje. Prvi postanek za nas je bilo iskanje lockerjev, saj smo v mestu ostali samo čez dan in se pozno zvečer znova podali na vlak. Našli smo jih zelo hitro in gospod na blagajni je prijazno na prste po angleško preštel, da mu je vsak par dolžan 500 rubljev. Tukaj se je znanje angleščine žal končalo in v upanju, da smo se razumeli pravilno, in da zvečer in ponoči ne zaprejo, smo zapustili klet železniške postaje.
Osvobojeni težkih ruzakov smo se počasi podali proti mestnemu središču. Na poti so nas navduševali ruski starinski kombiji, ki jih do zdaj nismo videli. Kmalu smo zagledali čedno kavarnico, ki je zgledala dovolj velika, da bo imela tudi wc. Naročili smo si kavo in mini pice in kava je bila do zdaj najboljša kava na tem potovanju. Nina in Aleš sta si zaželela še vsak svoj sadni smoothi na katerega smo čakali tako dolgo, da sem jaz vsem že zaspala za mizo. Lastnik kavarne je kmalu zatem prišel do mize in se v odlični angleščini opravičil za čakanje ter nam v zameno prinesel 4 tradicionalne sladice. Tako smo že navsezgodaj zjutraj dobili dnevno dozo sladkorja in zadovoljni s tako gostoljubnostjo odšli na ogled mesta.
Najprej do lokomotive in potem do največje znamenitosti mesta, opere in baleta. Novosibirsk ima namreč največjo opero in balet v Rusiji in ob sestavljanju našega plana po transibirski smo planirali, da si bomo zvečer ogledali eno predstavo. Sreča žal ni bila na naši strani in ravno na dan, ko smo bili mi v mestu, niso imeli predstav. V mestu smo opazili tudi ogromno risarjev in slikarjev in ni nam jasno ali so imeli kakšno poletno šolo. V vsakem parku se je namreč našla skupna ljudi, ki je sedela na majhnih stolčkih ter v svoje bloke risala stavbe. Tudi kasneje smo po mestu srečali ogromno ljudi s slikarskimi platni na rami – očitno je Novosibirsk tudi umetniško središče.
Po večji aveniji smo se sprehodili do dveh cerkva, ena naj bi bila zgrajena v središču območja nekdanje Sovjetske zveze, druga pa je bila glavna katedrala v mestu. Vse so bile okrašene in prva celo postlana z brezovimi vejami in listi kar je dajalo zelo zanimiv in naraven vonj.
Ker smo bili z ogledom znamenitosti že skoraj na koncu, do odhoda vlaka pa smo imeli še skoraj 10 ur, smo sklenili, da je čas za pivo. Sprehodili smo se po ulici obdani z restavracijami in končali v Irish pubu. Kljub imenu, razen Guinessa na meniju in dekoracije, pub ni bil prav nič irski. Z veseljem smo spili rusko craft pivo in si naročili boršč, kurjo juhico in pelmene za kosilo. Tadej si je v sosednji kavarni privoščil še eno hipstersko kavo in bil navdušen nad pripravo njegovega aeropress kafeja 🙂
Popoldansko tavanje po mestu nas je mimo opere in baleta, kjer so (po naši interpretaciji) policajem podeljevali slavnostne plakete, peljalo v centralni park. Z navdušenjem smo opazovali plesoče upokojence, ki so se na koncu parka zelo poskončno gibali v ritmu ruskega disco-popa. Zame je bil to vrhunec dneva, saj česa podobnega še nisem videla. Kljub temu da je na začetku zadeva izgledala precej smešna, naju je z Nino kmalu prijelo, da bi se jim pridružila, ker so imeli tako dober žur. Park je bil poln škripajočih vrtiljakov in vlakcev smrti, ki nam niso ravno delovali, da bi prestali test varnosti. Ampak domačini so jih z velikim veseljem uporabljali. V upanju, da bi si večer lahko popestrili s kakšno predstavo smo se sprehodili še do mestnega cirkusa, ampak žal tudi tam ravno to sredo niso imeli predstav.
Ker smo izčrpali seznam znamenitosti mesta in bili zadovoljni z videnim, smo se železniški postaji odpravili v restavracijo, kjer smo naročili meter dolgo ploščo na kateri smo dobili koščke svinjine in solato. Na koncu smo si vsi oblizovali prste in od navdušenja skoraj naročili še eno, ampak na srečo je prevladala glava in ne naši želodčki. Nakupili smo si hrano za na vlak in se podali v čakalnico. Tam smo imeli koncert starejšega para na klavirju in violini in Nina je celo dobila njihov CD. Skupina ruskih vojakov jima je (ne vem ali od navdušenja ali je tako velel njihov poveljnik) v koloni nosila denar v njun pehar. Ob 23.54 je naš vlak odpeljal proti naslednji postaji.
