Sobota, 22. 6. 2019
Vlak nas je zgodaj zjutraj dostavil v Irkutsku. Na žalost prtljage nismo mogli odložiti v sobe, tako da smo jih morali pustiti na železniški postaji in se peš odpraviti v mesto. Prejšnji dan je moralo v mestu močno deževati, saj je bila polovica cest pod vodo. Malo neprespani, zmačkani in presenečeni nad vlago v zraku smo se odpravili na zajtrk, na palačinke.
Potem pa se sprehodili po mestu polnih starih lesenih hiš od katerih so mnoge povsem zapuščene nekatere pa na srečo lepo obnovljene. Ena od takih je bil muzej decembristov, ki so po bili po propadli vstaji v 19. stoletju izgnani v Sibirijo. V turistični agenciji smo si nabrali vse potrebne informacije za izlet do Bajkalskega jezera. Med ulicami smo zagledali President Cafe, in ker je bil težko pričakovani bar v Krasnoiarsku zaprt, smo se z navdušenjem odpravili v tega. Na žalost je ta sicer obratoval, ampak bil ob našem prihodu še zaprt. Tako da smo se morali zadovoljiti samo s čudovite slike na stopnicah. Sprehodili smo se tudi čez centralni park, ki je bil očitno še v izdelavi, saj je zgledal bolj kot neka poljska pot in ne kot centralni park.
Lačni in malo v pod časovnim pritiskom smo se odpravili na kosilo v eno izmed lokalnih restavracij blizu tržnice. S Tadejem sva hotela dvakrat naročiti lagman – enkrat kot juho in enkrat kot glavno jed. Po veliko mahanja in razlaganja ruske natakarice sva končno ugotovila, da je to ena in ista stvar in na srečo naročila samo enega. S tramvajem, katerega tiri so izgledali kot bi jih zarili v sredino asfalta smo se odpravili nazaj do postaje po prtljago in potem do stanovanja. Celotna zadeva je zgledala malo sumljiva, saj za razliko od vseh prejšnjih hostlov v tem apartmaju niso vzeli naših potnih listov in skenirali viz. Malo nas je zaskrbelo, da ne bi imeli kakšnih težav na izstopu iz države in potem prebrali nekaj člankov na to temo in ugotovili, da je to odgovornost lastnika in da teoretično za vsako noč spanja vize morajo biti skenirane. Kljub situaciji smo se na koncu pomirili, da iz države nas pa že bodo spustili.
Odhiteli do mestnega cirkusa, kjer smo si zjutraj kupili karte (po neuspelih poskusih iz Novosibirska smo bili zelo veseli, da nam bo na eno predstavo končno uspelo iti). Triurni šov, akrobati, levi, konji, klovni, bleščeči kostumi, vrvohodci, torej ni da ni. Prava cirkuška predstava, malo predolga za naše pojme, tako da smo vsak enkrat ali dvakrat vmes zakinkali. Po mojem mnenju bi živalski del brez problema odstranili, ampak kaj sem pa drugega pričakovala od cirkuške predstave?
Proti domu smo se sprehodili po novem nakupovalnem delu, ki je kombinacija starinskih hiš, nakupovalnih hiš in restavracij in se odpravili na ribjo večerjo. Pojedli smo omulja na 3 načine (surov, na pari in na žaru), saj so nam ga prejšnji večer na vlaku priporočili prijatelji Rusi. Lačne oči in hrana iz sosednjih miz so naročile še kalamare, Aleš pa je naročil mesni ražnjič. Vmes se je ulilo kot iz škafa in po poti domov nam je postalo jasno, zakaj so nas zjutraj pričakale luže velikanke. Odtoki po mestu namreč niso požirali ali pa niso obstajali in vse se je spremenilo v eno veliko jezero. Sledile je še postanek v trgovini po jajčka za zajtrk in 10-minutno iskanje masla in hitra hoja domov, da nas dež ne premoči čisto.
