Transibirska dan 5: Jekaterinburg

na dan

Ponedeljek, 17. 6. 2019

Noč je bila kratka in neudobna saj je vlak drvel čez Ural, odprto okno namenjeno ventilaciji pa je poskrbelo za skoraj sibirsko klimo v našem kupeju. Sprevodnica nas je zbudila okoli 4h zjutraj, pred budilko, kar se nam je zdelo precej nenavadno. Ampak kmalu nam je postalo jasno, da nam je sprevodnica dala malo več časa za jutranje rutine. Skoraj vsi potniki smo vlak zapustili na isti postaji, in ker so pol ure pred in po vsakem postanku zaprli WC, se drugače vsi ne bi mogli razvrstiti. Pakiranje na tako majhnem prostoru je bilo posebno doživetje in na neki točki ni bilo več časa za organiziranost, ampak je bilo važno samo, da je vse zloženo v ruzak.

Sončni vzhod

V Jekaterinburgu nas je pričakalo mrzlo jutro in peš smo se odpravili proti hostlu. Na srečo se je Nina zmenila, da tja lahko pridemo že pred uradnim check-inom. V hostlu nas je pričakala prijazna lastnica opremljena z google translatom. Ponudila nam je čaj, piškotke in toast z marmelado, da smo se malo okrepčali. Ker so prejšnji gosti odšli ravno ko smo mi prišli, nam je sobo pripravila v pol ure. Nameščeni smo bili v družinski sobi z Ruskimi dekoracijami in balalajko na steni. Po dveh dneh se je pošteno prilegel topel tuš.

Prispeli smo do Jekaterinburga

Družinska soba z ruskim dekorjem

Pred odhodom na oglede smo hoteli v trgovini kupiti še zajtrk. Ta je bila na žalost do 9h zaprta, zato smo malo zmedeni tavali med bloki in na enem od vhodov sem opazila napis “кафе”. Ob vstopu sem najprej mislila, da sem v neki zobozdravstveni ambulanti, ampak vonj po hrani mi je dal vedeti, da sem na pravi poti in kmalu zvabil skozi vrata še ostale. Pristali smo v zabavni, menzi podobni sobici in gospa nam je naštela vse stvari na meniju. Pol jih nismo razumeli, ampak ko se je zaslišalo “amljet”, sva s Tadejem v en glas potrdila “da, dva amljet”. Riževemu narastku podobna omleta je bila odlična. 4 kave ter 2 štručki, ena mesna in ena sladka, za Nino in Aleša za 370 rubljev (malo več kot pol napitnine, ki smo jo prvi večer pustili v Moskvi) nas je razveselila in vsaj malo zbudila.

Nazaj v hostlu nam je lastnica priskrbela taksi in se dogovorila, da nas voznik odpelje do obeliska na meji med Evropo in Azija. Taksisit je bil še eden v nizu prijaznih Rusov, ki se je celo pot želel pogovarjati. Naše znanje ruščine (pri tem mislim predvsem znanje Aleša, na katerega vsi pokažemo s prstom, ko se je treba zmeniti kaj po rusko, saj je v zadnjih mesecih obrnil ruski Duo Lingo) žal ni bilo dovolj dobro, zato smo se večino časa samo smejali in bili veseli, ko smo sem ter tja ujeli kakšno besedo podobno slovenski.

Obelisk je od mesta oddaljen 17 km in je bil zgrajen pred kratkim predvsem zato, ker je originalen od mesta oddaljen 40 km, kar je za marsikaterega obiskovalca mesta predaleč. Stoji ob prometni dvopasovnici in je popularen cilj mladoporočenih parov, ki se tja odpravijo na poročno fotografiranje. Za slike smo preskočili mejo in se sprehodili med tisočimi barvastimi trakovi zavezanimi okoli dreves.

Adijo Evropa in pozdravljena Azija

Barvasti trakci zavezani povsod

Romantika

Taksisist nas je odložil v središču mesta ob Cerkvi v krvi (Church on Blood). Ta stoji na mestu, kjer so leta 1918 umorili zadnjega ruskega carja Nikolaja II. in njegovo družino, ki so se v Jekaterinburg zatekli po boljševiški revoluciji leta 1917. Notranjost je bila okrašena s suhimi brezovimi vejami, ki so prostoru dajale zelo prijeten vonj. Ob reki smo se sprehodili do Jelcinovega doma – kulturno, umetniškega središča poimenovanega po bivšem predsedniku Borisu Jelcinu, ki je prihajal iz Jekaterinburga. Mesto nas je presenetilo s številnimi novimi, modernimi zgradbami, ki kažejo na modernizacijo tega četrtega največjega ruskega mesta. Kljub temu pa je opaziti zastarelo infrastrukturo in le nekaj ulic stran od centra je podoba mesta manj bleščeča.

Cerkev v krvi

Slika zadnjega Ruskega carja z družino

Z brezami okrašena notranjost cerkve v krvi

Jekaterinburg z brega zajezene reke

Ena skupinska pred Jelcinovim centrom

Jelcinov center

Pot smo nadaljevali po glavni nakupovalni ulici skozi park do spomenika QWERTY tipkovnice. Kot majhni otroci smo vsak poskakali po nekaj tipkah in sklenili da je čas za kosilo. Ker smo bili utrujeni in sestradani, smo se najprej ustavili v prvem lokalu s pivom in burgerji. Kljub temu da to ni ravno tradicionalna hrana, se nismo uspeli upreti vonjavam. Ob burgerjih smo dobili tudi plastiče rokavičke, da si ne bi slučajno umazali rok. Ob dobri hrani in temnem pivu smo se začeli igrati glasbeno igro “Iz katerega leta je ta pesem”. Po radiu so vrteli muziko vseh dekad od House of the rising sun do Sandstorma in Eminemovega Slim Shady-ja. Pravilno uganjeno leto pesmi je prineslo 2 točki, v primeru, da noben izmed nas ni uganil leta, pa je najbližje leto prejelo 1 točko. Zmaga je kljub sramežljivemu začetku pripadla meni s 4 pravilnimi odgovori. Tako da imam še jokerja za sladoled od vseh treh soigralcev 🙂

Afne 🙂

Leninov spomenik

QWERTY spomenik

In spomenik Beatlov in drugih glasbenih legend

Čakajoč burgerje

Na poti do hostla smo se ustavili še pri majhnem jezu, ki loči jezero od reke in v Fabriki, ki je bila prvotno planirana kot mesto za kosilo, ampak je bilo 15 minut hoje predaleč. Boršč in vareniki za sladico, ker burger ni bil dovolj, nato pa nabava hrane za vlak. V hostlu smo, kljub temu da smo si nakupili pivo, vsi popadali v postelje in do naslednjega jutra nadoknadili primanjkljaj spanja od prejšnje noči.

Porcija varenikov za desert